Da imata Slovenija in Finska v Luki Dončiću in Lauriju Markkanenu dve bodoči svetovni košarkarski zvezdi, je jasno že dalj časa. Nekoliko manj pa, da se tudi v islandski reprezentanci skriva košarkarski diamant. Gre za Tryggvija Hlinasona, njegova zgodba pa je ena tistih, ki ji je kar težko verjeti. Devetnajstletni in 216 centimetrov visoki košarkar je bil namreč še pred tremi leti in pol polno zaposlen z delom na družinski kmetiji v odročni vasici na severu Islandije, danes pa je član španske Valencie, s katero je junija podpisal štiriletno pogodbo, in eden tistih posameznikov, na katerega so skavti v ligi NBA še posebej pozorni.
Dnevi Tryggvija Hlinasona so bili še pred kratkim videti tako, da je vsakodnevno na pašo gnal ovce, zlagal seno, se z motornimi sanmi prevažal do najbližje trgovine, ki je bila od vasice Pingeyjarsveit oddaljena eno uro, in delal praktično vse, kar je bilo treba na družinski kmetiji. Da bi igral košarko, mu ni padlo niti na pamet. Sicer je v šoli nekajkrat poskusil z metanjem na koš, a zgolj za zabavo. Življenje se mu je postavilo na glavo, ko ga je opazil trener islandske reprezentance do 17 let. »Sprva sem začel z enim treningom na dan, po dveh tednih pa sem vadil že dvakrat ali celo trikrat na dan,« nam je v pogovoru zaupal Tryggvi Hlinason.
Njegov razvoj je bil silovit, nase pa je košarkarski svet dodatno opozoril na letošnjem prvenstvu do 20 let, na katerem je Islandijo popeljal do zgodovinskega četrtfinala in bil statistično najboljši posameznik turnirja. Na članskem evropskem prvenstvu sicer ni tako uspešen, a si s tem ne beli glave. Zaveda se namreč, da ga čaka še veliko dela, preden se bo lahko enakovredno meril z najboljšimi evropskimi igralci. A ker je nadarjenost za košarko pri njem očitna, zna preskok narediti hitro. »Pozna se, da sem začel trenirati pozno. Predvsem mi primanjkuje izkušenj. A do zdaj sem hitro napredoval in upam, da bo tako tudi naprej. Cilje imam visoke, segajo pa vse do lige NBA,« je sklenil Hlinason.
