Boris Lenič
Te dni (natančno 26. avgusta) mineva petdeset let, odkar je sloviti mini zapeljal med prve kupce. Pravo ikono, ki jih v avtomobilskem svetu ni prav veliko, so v pol stoletja izdelali v več kot 6,8 milijona primerkih.
Kar sicer ni izjemno veliko - v primerjavi z doslej najbolj množičnimi avti - vendar moramo upoštevati, da ne gre za avto ljudskih množic, temveč za izbrance, celo posebneže, kakršen je tudi mini.
Za množice
A je bil narejen prav za množice, ki bi se rade vozile, vendar so bile bolj na tesno z denarjem, hkrati pa tudi soočene s prvo resno naftno krizo - ob egiptovski nacionalizaciji Sueškega prekopa in vojni ob tem v letu 1956. Trmasti in vase zaverovani glavni inženir pri BMC, Alec Issigonis, je takrat dobil naročilo, naj izdela majhen avto, s katerim se bodo vendarle lahko prevažali štirje odrasli. V treh letih je razvil vozilo, povsem v nasprotju z vsemi tedanjimi avtomobilskimi pravili. Že s podobo malo več kot tri metre dolgega mini morrisa oziroma pozneje mini austina je krepko razburil, vpeljal je štiri samostojne obese, motor (prvi 850 kubikov, 34 KM) z menjalnikom je bil postavljen prečno in je poganjal prednja, nenavadno majhna kolesa.
Kupci in vozniki so bili navdušeni, angleška kraljica je Issigonisu podelila viteški naslov Sir. Mini je proslavil ne le BMC in poznejšega prevzemnika British Leyland, ampak vso Britanijo, tudi zavoljo dirkaških uspehov mini cooperja s stremi zmagami na slovitem reliju Monte Carlo. Med drugim je sledila kombijevska različica z lesenimi karoserijskimi vložki mini-traveler, z lepotnimi in tehničnimi izboljšavami so "prvinski" mini izdelovali vse do preloma tisočletja. Nato je v letu 2000 nemški BMW prevzel znamko Mini oziroma Rover in naredili so novega minija. Zadrti pristaši škatlastega avtomobilčka, ki je preživel dobrih 40 let, so se zmrdovali nad njegovo močno zaobljeno reinkarnacijo in sploh lastnostmi, "ki nimajo nobene zveze z minijem".
Res, ko se presedemo iz klasičnega minija v najnovejšega, je jasno, da gre za dva povsem različna avta. Čeprav: kljub bistveno manjšim meram se zdi, da je pionir ponujal potnikoma zadaj enako veliko prostora kot 70 centimetrov daljši naslednik. In prvotni mini je bil po tradiciji močno oglat, kar mu je zagotavljalo kabinsko prostornost. Današnji mini pa je "fin" - tako oblikovno kot tehnološko - za njim se še po vrsti let zagleda marsikatero oko: mlajše ali nostalgično starejše ob spominu na prvega minija.
Na za telo dobro oprijemljivih prednjih sedežih - preizkusili smo mini cooper - je prijetno sedeti, tudi zadaj se da (solidna višina), če sta omenjena sedeža bolj pomaknjena naprej. Ampak, to je vendarle avto za dva! S preprostimi stikali in velikimi okroglimi merilniki opozarja na pionirske čase, živahnost povečuje črno-aluminijsko-rdeča kombinacija notranjosti.
Sentimentalna navezanost
Mini one se začne pri 1,4-litrskem motorju (55kW/75KM) za 16.450 evrov. Sledijo zmogljivejši, bolj adrenalinski je mini cooper 1,6 (88kW/120KM), a se cena takoj vzpne na 19.500 evrov. Je še bolj navit cooper S, bencinske različice pa končuje dirkaško nastrojeni john cooper works s kar 155kW/211KM za 29.200 evrov. Za varčne je mini cooper D, ki ga poganja dizelski motor 1,6 (80kW/110KM) za 21 tisočakov. Je pa mini lahko tudi odprt cabrio ali karavanski clubman.
Te, za pol stoletja "mlajše" agregate in najsodobnejšo tehnologijo (podvozje, vozno-varnostna pomagala, udobnostni elementi) je kajpak nemogoče primerjati s tistimi iz prvotnega minija. A ljudje, ki so se z njim vozili pred desetletji in zdaj sedejo v njegovega naslednika, občutijo vez med avtomobiloma. Predvsem sentimentalno in osebnostno: mini je bil pred petimi desetletji in je še danes kultni avto. Zdi se, da bo to še dolgo ostal.
