Sedemdesetletnica Draga Jančarja ni le (skoraj) sovpadla s svetovnim dnevom knjige, ki so ga knjižni molji z romanjem na literarna prizorišča praznovali v ponedeljek. Ob jubileju avtorja, ki že desetletja žanje tako priznanja poklicnih kot ostalih bralcev, so pri različnih založbah izšli ponatisi njegovih del, romanov Drevo brez imena, Galjot, Katarina, pav in jezuit, Severni sij in To noč sem jo videl, pa tudi obsežna antologija njegovih novel in kratke proze Mnoga življenja.
Z izjemo poezije, ki se ji Jančar menda ni posvečal niti v najstniških letih, gre za avtorja, ki je ob prozi vrhunski tudi v esejistiki – na primer Duša Evrope (2006) – in dramatiki. Le kdo se ne spomni njegove družbenokritične drame na meji absurda Veliki briljantni valček (1985)? Pa to ni bila edina Grumova nagrada za najboljše dramsko besedilo, ki jo je Jančar, večkrat ovenčan še s kresnikom in Rožančevo nagrado, prejel. Navsezadnje sodi med redke nagrajence, ki so še pred petdesetim rojstnim dnevom že potežkali Prešernovo nagrado.
Ne politično, temveč človeško
Urednika Mitjo Čandra je na ponedeljkovem pogovoru uvodoma zanimalo, ali kljub vsemu naštetemu avtorja teater še navdušuje. Da gre za prostor magije, ki ga priteguje že od otroštva in mu verjame bolj kot filmu, je odgovoril slednji. »A ni mi blizu v zadnjem času pogosto uprizarjanje dram po motivih nekega avtorja. Naj režiser ali dramaturg, ki se je tako odločil, raje sam napiše igro,« meni avtor, češ da ga taka vrsta umetnosti ne zanima.
»Vedno si se izogibal tezni umetnosti, a se zdi, da se v zadnjih letih s politično korektnostjo tendencioznost v literaturo vrača,« je ob tem navrgel urednik. Jančar pa je odgovoril, da si je njegova generacija po izkušnji socialnega realizma želela kompleksnejšega pisanja, saj literatura, ki je vprežena v politično, le redko obstane. »Pa to ne pomeni, da moja dela ne odpirajo bolečih tematik, a gre predvsem za človeške teme.«
Poziv k toleranci
Jančar je svoje posvečanje kratki prozi, zbrani v zbirkah, kot sta Smrt pri Mariji Snežni (1985) in Pogled angela (1992), sprva videl kot vaje v slogu, a je njegovo zanimanje raslo, in to v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko kratka zgodba pri nas še ni bila priljubljena. Tudi zato je avtor vesel pravkar izšle kratkoprozne antologije: »Predvsem novele iz slovenskega literarnega prostora izginjajo. Založniki hočejo le še romane, dolge največ 120 strani. To sta deloma prinesla internet in fragmentarno branje, ki je najbrž posledica današnjega načina življenja.«
Avtor, ki slovensko literaturo uspešno predstavlja tudi v tujini – pravkar je na primer v nizozemščini in grščini izšel roman To noč sem jo videl, v francoščini pa letošnji nominiranec za kresnika In ljubezen tudi – je sicer prepričan, da je dobra zgodba univerzalna, pa če je napisana v New Yorku ali Lovrencu na Pohorju. Tudi Čander se je strinjal, da bralca kjer koli po svetu zapelje Jančarjev spoj hrepenenja sodobnega slehernika in zgodovinske izkušnje.
»Galjota sem na primer pisal v težavnih časih in vanj med drugim vključil inkvizicijo, saj sem opisoval tesnobo, ki so jo bralci občutili tudi na lastni koži. Ne le pri nas, tudi v Angliji berejo ta roman kot prispodobo sodobnega časa,« je odvrnil pisatelj, ki so mu večkrat očitali, da so tudi njegovi esejistični zapiski politični pamfleti. »A če bi jih danes še enkrat brali, bi razumeli, da gre le za poziv k toleranci. S tem se ukvarjam v vsej svoji literaturi, ne moralizatorsko, temveč prek etičnega stališča. Rane so se lahko zacelile le, če so se vmes še enkrat odprle.«
