Življenjski mejniki so ključne točke, ki ti ustaljeni tok življenja obrnejo tako ali drugače – včasih navzgor, drugič navzdol. Bistveno je, da se ne zatakneš na mestu, ampak da se iz njih kaj naučiš. Da (p)ostaneš boljši človek, kot si bil. Sam se čez čas običajno spominjam samo tistih pozitivnih mejnikov. Na primer rojstva obeh otrok.
Vam služba predstavlja enega pomembnejših delov življenja in kako kljub vsemu še najdete čas za pisateljevanje?Kruh si mažem v oglaševanju, kar pomeni, da se za denar predvsem igram. Izmišljam si zgodbe za tiskane, radijske in televizijske oglase, snujem celostne kampanje, z ekipo skrbim, da imajo blagovne znamke zanimive zgodbe in lepo podobo. In za to sem celo plačan! Seveda so tu tudi stres, kratki roki, različni pogledi na to, katera ideja je najboljša in najprimernejša, včasih težavni naročniki, ampak tako kot se s sodelavci deli uspeh, se delijo tudi frustracije.
S pisanjem zato ohranjam zdravo pamet. Ne pišem zaradi denarja, čeprav sem bil za kako zgodbo tudi plačan, temveč zato, da sproščam negativno energijo. Glede na žanr zgodb je še dobro, da se mi vse te stvari dogajajo samo na papirju. S seboj nenehno nosim beležko in nalivno pero, na telefonu imam isto aplikacijo kot na računalniku, zato sem vedno pripravljen, ko se porodi ideja. Izkoristim vsako minuto, tudi kadar na primer čakam na sestanek in naročnik zamuja.
Ali za uspeh zadoščata trdo delo in trud?Uspeh je relativen. Vsakomur pomeni kaj drugega. Z zorenjem osebnosti se spreminja dojemanje uspeha. Zato se človek, kadar mu ne uspe doseči vseh ciljev, ki si jih je zastavil, v različnih obdobjih različno počuti. Trenutno se počutim izjemno uspešnega: imam mirno družinsko življenje, zdrava otroka, živim od dela, ki ga rad opravljam, še vedno pa mi ostane dovolj časa za pisanje, fotografijo in film. To je sreča. Verjamem v trdo delo, v vlaganje energije in časa v to, kar s strastjo počneš. Bistveno je, da imaš fokus, da verjameš in ne popuščaš takrat, ko drugi ne verjamejo vate in ko sam čutiš dvom. »Sreča« se včasih zgodi in takrat moraš biti pripravljen, da sprejmeš pravo odločitev.
Ne pozabimo pa še na eno sestavino uspeha: potrpežljivost. Ljudje so vedno bolj neučakani. Želijo si hitre zadovoljitve, zato so pričakovanja manjša. V pisanje romana vložiš leto ali več, v kratko zgodbo včasih nekaj ur ali nekaj dni, ampak občutek, ko končaš, je fantastičen. Po drugi strani pa recimo za zamenjavo profilne fotografije na facebooku ali za selfi v sekundi dobiš kup všečkov. Nekaterim je občutek pri tem čisto dovolj.
Mednarodni festival literature v podeželskem okraju je poseben dogodek, še posebno za Slovensko Bistrico. Kako to, da ste se odločili začeti Alibi ravno v Tinjski Gori?S kolegom sva leta 2015 za Goro pod lipo posnela predstavitveni film. Ko sva se od simpatičnih lastnikov poslavljala, se mi je lokacija zazdela primerna, da bi naredili neke vrste literarno delavnico, na kateri bi več piscev v idiličnem okolju pisalo zgodbe, ki bi jih na koncu predstavili na literarnem večeru. Lastnika sta privolila, do začetka avgusta sem razdelal koncept, dodal sem kriminalni in žanr noir, mednarodni značaj, žreb naslovov, poiskal dodatne ponudnike hrane in pijače, konec septembra pa se je že zgodil prvi Alibi.
So se od vsega začetka pa do danes vaši temeljni cilji in pričakovanja kaj spremenili? Ima za vas služba še vedno enak pomen?Projekti prihajajo in odhajajo hitro, zato vsak dan počnem kaj drugega. Ni tiste rutine, kot če bi stal za strojem in štancal izdelke ali pa premikal palete po skladišču. Se pa cilji spreminjajo, prilagajajo. Ko si mlajši, hlepiš po glamuroznejši plati oglaševanja, želiš si biti zvezda in blesteti na festivalih. Danes je zame pomembno, da je naročnik zadovoljen in da se mu naše delo pozna pri boljši prepoznavnosti in večji prodaji. Najpomembneje pa je, da se imaš po službi kam vrniti. Konec koncev je služba način, da napolniš hladilnik, poravnavaš položnice in tu in tam sebi in svojim kaj malega privoščiš. Služba te, ko te ne potrebuje, brez težav odpusti, družina nikoli.
Če bi se lahko vrnili v preteklost, kaj bi svetovali samemu sebi?Rekel bi: Renato, končaj fakulteto, odpotuj za dlje časa in odpri oči.
