Za Demetra Bitenca smo nekateri mislili, da ne bo nikoli umrl oziroma da je mačka, ki ima tisoč življenj. Vsaj tako se je zdelo glede na to, da je v ogromno filmih, v katerih je igral, prej ali slej umrl. Tako ali drugače, pogosto v zadnjem kadru, nikoli pa v prvem. In filmov, v katerih je igral, res ni bilo malo. Več kot 230 jih je bilo na koncu, do danes, ko je bil Demeter Bitenc tik pred tem, da praznuje 96 let. Okoli devetdesetletnice, ki jo je slavil 21. julija 2012, je o svojih filmskih smrtih ob prižgani cigari med najinim pogovorom razlagal živahno, kot da bi imel nekaj desetletij manj, takrat pa se je spomnil tudi svoje žene Renee in njenega komentarja. »Moja zdaj že pokojna žena je nekoč, ko sem prinesel domov scenarij, rekla, daj, poglej, na kateri strani umreš,« je povedal. Stran, na kateri je umrl tako, da je bil včasih zaboden, včasih ustreljen, včasih obešen, pa ni bila nepomembna. Bolj proti koncu je namreč umrl, višji je bil honorar. In za Bitenca, ki se je že v 60. letih prejšnjega stoletja odločil za poklic svobodnega igralca, ki ga je odpeljal tudi v tujino, je bil honorar ključen še toliko bolj, saj je bil povsem odvisen od samega sebe.
V spominu bo ostal kot nemški oficir
Da se je odločil pravilno, kaže njegov igralski opus, s katerim je poleg jugoslovanske in slovenske kinematografije postal tudi del italijanskih in nemških filmov. Z Italijani je snemal bondovske in antibondovske filme, detektivke, kostumske drame pa tudi vesterne, z Nemci med drugim filme o Indijancih, med katerimi je bil tudi Vinetou, videli smo ga v kriminalkah in mitoloških spektaklih ter seveda vojnih filmih, v katerih nam je ostal v spominu predvsem po vlogi oficirjev. Nemških oficirjev v jugoslovanskih filmih, da ne bo pomote. V uniformi nemškega vojaka je začel z nizkimi čini, v naslednjih 40 letih pa napredoval vse do generala Kleista, ki ga je igral v televizijski seriji Dvanajst ožigosanih leta 1988. Tudi televizija mu tako kot tujina ni bila tuja. Posnel je več kot 80 TV-filmov in serij, med katerimi je bilo največ slovenskih in jugoslovanskih, znan pa bo ostal predvsem po vlogah v filmih, posnetih za veliko platno.
Zadnja od njih je bila vloga v Vztrajanju Mihe Knifica, ki je svojo pot v kinematografih začel minuli teden, prvi stik s filmom pa se je zgodil že 70 let prej, ko je kot statist nastopil v vojni drami Franceta Štiglica Na svoji zemlji. Resno je začel v filmu igrati šele dobrih deset let pozneje z Dobrim starim pianinom, ki ga je režiral njegov prijatelj France Kosmač in v katerem je prvič igral nemškega oficirja. Nato so sledile še jugoslovanske filmske uspešnice, kot sta Bitka za Neretvo in Valter brani Sarajevo, med slovenskimi pa prva slovenska filmska kriminalka Minuta za umor, Ples v dežju, Nevidni bataljon, Pastirci, Med strahom in dolžnostjo, Na svidenje v naslednji vojni, Outsider in mnogi drugi.
Film in življenje kot avantura
Italijanska zgodovinska drama Rabanek, vražji gusar iz leta 1963, ki jo je režiral Roberto Mauri, je bila edini filmi, v katerem je igral naslovni lik, saj so mu bile vso njegovo kariero usojene stranske in epizodne vloge, največkrat negativcev. A Demeter Bitenc je sprejel in izkoristil, kar mu je bilo ponujeno, ter se vsake od njih lotil tako, kot je najbolje znal. Igre se je ljubljanski fant iz premožne meščanske družine učil po diplomi na trgovski akademiji v Ljubljani. Najprej je med drugo svetovno vojno obiskoval zasebne učne ure pri gledališkem igralcu in režiserju Slavku Janu, sredi vojne opravil avdicijo za sprejem v ansambel ljubljanske Drame, po vojni pa končal še štiri semestre na akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani.
Gledališče, čeprav je v Drami in pozneje v teatrih na Reki, v Beogradu in Celju ustvaril več deset gledaliških vlog, ni bila njegova prva ljubezen. To so bili brez dvoma filmi in ženske. Zaradi slednjih oziroma afer z njimi je, da ne bi stvari postale preveč zapletene, zapustil Dramo, kasneje korenine pognal s svojo drugo ženo Renee Podhorsky, po njeni smrti pa več kot deset let preživel s prijateljico Majdo Pintar. Film in življenje sta bila za Bitenca, ki je bil tudi pri svojih devetdesetih redni udeleženec družabnih dogodkov, ker je rad ohranjal stike z ljudmi in »ker se pri teh letih moraš boriti, da te ne povozi čas«, avantura. Bitenc pa je bil avantura za vse nas, za katere bo kulturno-družabni svet ob njegovem odhodu zagotovo precej manj zanimiv.
