»Saj vendar vsi vemo, da Slovenci nikoli in nikdar nismo bili nacisti, tu in tam smo z nacisti le sodelovali. Prisilno tako rekoč, trdi del politike. Ampak dejstva so dejstva: eden najhujših nacističnih krvnikov, ki je pomagal šolati slovenske domobrance, je bil slovenskega rodu.« Če nam je to všeč ali ne. Odilo Lotario Globočnik, esesovec, gestapovec in vodja zloglasne operacije Reinhardt, s katero je »uspešno« izpeljal genocid nad poljskimi Judi v letih 1941 in 1943.
Ko govorimo o Globočniku (nekateri avtorji dosledno uporabljajo priimek Globocnik), očitno vse preveč pozabljamo, da je svoje nečedne načrte kar lep čas udejanjal čisto blizu nas, v Trstu. Ob tem naj izpostavim, da je bil do kapitulacije Italije leta 1943 odnos do Judov na italijanskih zasedbenih ozemljih v primerjavi z nemškimi neprimerno boljši. Judje v Ljubljani so se lahko organizirali in z okupacijskimi oblastmi vzpostavili določen dialog, saj so imeli za seboj zaščito italijanske judovske reševalne organizacije DELASEM; znameniti posrednik pri oblasteh je bil Evgen Bolaffio, ljubljanski vinski veletrgovec. In vendar so se tudi pod italijansko zasedbo dogajale deportacije; posebej tragičen je primer družine Alles Percy iz Ljubljane, ki je bila deportirana v Italijo. Razmere so se na območju Ljubljane in Ljubljanske pokrajine drastično spremenile, ko so Nemci okupirali severni in srednji del Italije in seveda prejšnje italijansko okupirano območje v Sloveniji. Začelo se je radikalno preganjanje Judov na Tržaškem in Goriškem; posledice so bile usodne za obe skupnosti, saj je bilo v holokavstu ubitih 764 Judov s Tržaškega in 45 Judov z Goriškega.
Največ Judov je bilo ubitih v tržaški Rižarni, ki jo je vodil tesni Himmlerjev sodelavec in uresničevalec projekta »končne rešitve« na vzhodu Odilo Globočnik. Preizkušene metode iz Poljske je skupaj z ekipo uničevalcev dobesedno prenesel na tržaško območje in do konca vojne izvajal genocidno politiko. Za mnoge je bil ta krvavi zločinec v senci bolj znanih imen, kot so Hitler, Himmler, Eichmann in drugi. Portal Listverse ga, denimo, na lestvici zlobnih nacistov uvršča na šesto mesto. Globočnik je bil eden najbolj zverinskih in najokrutnejših morilcev Judov in Poljakov, kar jih je dalo 20. stoletje, judovski likvidator in barbarski uničevalec Judov, je o njem zapisal Heinz Höhne. Od septembra 1943 je bil v Trstu višji vodja SS in policije v operacijski coni Jadransko primorje in je vodil boj proti osvobodilnemu gibanju. Tudi v Trstu je zahteval »absolutni monopol nad reševanjem judovskega vprašanja«. Nekateri zgodovinarji in drugi poznavalci holokavsta ga označujejo za pravo »pošast« in za glavnega »rablja« v tržaški Rižarni. Po koncu vojne se je skrival v koroških gorah in ko ga je v bližini Belega jezera prijela zavezniška patrulja, je naredil samomor. Več o njegovem življenju in o »krvavem« delovanju si lahko preberemo v slovenskem prevodu knjige Dva milijona smo jih pospravili. Pretresljivo branje, ki da misliti.
Še bolj pa da misliti pripomba zgodovinarja dr. Boža Repeta, da Slovenija ni imela in tudi nima Centra Simona Wiesenthala. Pa bi ga morala imeti. Z vsem, kar je povedal dr. Repe, se povsem strinjam in zgolj dodajam, da smo že pred več kot poldrugim desetletjem v Mariboru snovali vseslovenski študijski center za holokavst in antisemitizem. Ostalo je bolj pri pobudah in konceptih. K sreči je bil leta 2011 v obnovljeni nekdanji sinagogi vendarle ustanovljen Center judovske kulturne dediščine. Njegova naloga je tudi proučevanje holokavsta in antisemitizma, v tem kontekstu pa tudi nacističnih in fašističnih vojnih zločincev. Nismo imeli samo Globocnika, tudi med domačimi kolaboranti jih je bilo kar nekaj, ki so pridno pomagali pri uresničevanju ukaza »dokončne rešitve« judovskega vprašanja. Glede na število žrtev holokavsta namreč spadamo med tiste države, v katerih je bil ta Hitlerjev ukaz skoraj v celoti izpolnjen.
Dr. MARJAN TOŠ, Lenart v Slovenskih goricah