»Odilo Globočnik je neke vrste senčna podoba slovenske zgodovine; ni oseba, ki bi bila zelo znana, o njem se ne uči v šoli in v slovenščini je, pa še to pred nedavnim, o njem izšla zgolj ena knjiga,« pred nocojšnjo premiero uprizoritve Odilo. Zatemnitev. Oratorij. v Kinu Šiška ugotavlja Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, ki je soproducent predstave. Slovensko zgodovinopisje Globočnika praviloma odpravi na kratko in ga obravnava bolj kot Avstrijca, čeprav ta leta 1904 v Trstu rojeni sin častnika avstro-ogrske vojske, čigar rodbina je izvirala iz Tržiča, nikoli ni ponemčeval svojega priimka.
Kdo je bil torej Globočnik? Bil je eden izmed najvidnejših nacistov, ki ga je zgodovinar Michael Allen označil za »največjega prasca v najbolj zločinski organizaciji v zgodovini«; bil je Himmlerjev ljubljenec, odgovoren za izvrševanje operacije Reinhard, katere namen je bilo iztrebljenje vseh poljskih Judov ter Romov; iznajditelj uničevalnih koncentracijskih taborišč, odgovoren za več kot dva milijona pobitih ljudi, proti koncu druge svetovne vojne pa upravitelj taborišča Rižarna pri Trstu.
Od drame k oratoriju
Povedano drugače, Globočnik je bil poosebljenje absolutnega zla. Prav kot tak je postal izhodišče za filozofsko dramo Odilo, ki jo je napisal Peter Mlakar in premišljuje čisto zlo. »Osredotočil sem se sicer na Globočnikovo dunajsko obdobje, kjer je bil po priključitvi Avstrije tretjemu rajhu imenovan na najvišji vodstveni položaj, kar pove vse o tem, kako močno ga je Hitler cenil, in tudi, kako jasno se je zavedal njegovega skrajno zlega duha.«
Omenjena drama ponuja zgolj del besedilne predloge, po kateri je nastala predstava, drugi del pa je v procesu priprave uprizoritve napisal režiser Dragan Živadinov. »Najprej je bilo mišljeno, da bo imelo to scensko delo dve enakovredni plasti, dramsko ter oratorijsko, in tako sva z Janezom Pipanom sprva tudi pristopila k uprizarjanju. Postopoma pa se je moje oblikovanje konteksta vse bolj spreminjalo v tekst, pokazalo se je tudi, da bo predstava v celoti oblikovana kot oratorij.«
Zločinec, ne pa junak
Živadinov je tako v celoti prevzel režijo, medtem ko je Pipan poskrbel za »introvizijo«, nekakšno nadgradnjo »intelektualne infrastrukture« predstave. »Na začetku procesa je zbral obsežen nabor dokumentov o tem, kar je tema predstave – torej Odilo Globočnik in absolutno zlo. Resnično odkritje pa je bila za nas knjiga Globocnik's Men in Italy, nedavno izdana v ZDA, v kateri so tudi številne fotografije domobrancev kot pomagačev absolutnega zla. Ko smo jih videli, nam je postalo jasno, da uprizoritve ne more biti brez teh dokumentov, kajti to bi bilo povsem neverodostojno,« poudari Živadinov. Pipanova introvizija kot »osnovna pozicija zgodovinskega dokumentiranja« je pripomogla, da niso zdrsnili v »fenomen drame, kjer bi človek, ki je odgovoren za iznajdbo koncentracijskih taborišč, postal nekakšen junak predstave«, še dodaja režiser.
Kot dodaja Janez Pipan, je o Globočniku v zgodovinskih knjigah res najti le malo, vendar pa ne gre za predstavo, ki bi se ukvarjala z zgodovinskimi vprašanji, temveč želi odpreti teme, ki se jih loteva. »V Sloveniji bi se moralo začeti ponovno pisati, misliti in govoriti o zločinih nacizma, pa tudi o kolaboraciji kot kolaboraciji v največjem zločinu v zgodovini človeštva, ne pa v smislu nacionalne izdaje ali česa podobnega,« meni Pipan. V času, ko postajajo ideje, podobne nacističnim, v svetu znova sprejemljive in celo modne, je treba po prepričanju ustvarjalcev uprizoritve zavzeti jasno stališče proti njim.
