Presenečenja ni bilo. Niti tistega vsaj malo možnega: da bi morda Milo Đukanović, štirikratni črnogorski premier (en mandat še predsednik in en mandat obrambni minister) na predsedniških volitvah moral iti v drugi krog. Štetje glasov, ki se je končalo v ponedeljkovih jutranjih urah, je pokazalo, da je Đukanović dobil skoraj 54 odstotkov glasov, najbližji zasledovalec, »samostojni« kandidat s podporo nekaj manjših opozicijskih strank Mladen Bojanić, pa je dobil 33,5 odstotka glasov.
Bojanić ni skrival razočaranja, ki pa ni imelo realne osnove, saj mu tudi najbolj naklonjene ankete niso napovedovale niti minimalnih možnosti za drugi krog. Zmagovalcu ni čestital, ampak mu je sporočil, da »nima razlogov za slavje in da ga je lahko sram«. Opozicija mu namreč očita, da je kot najbolj vpliven politik vse od leta 1991 »ukradel« državo, obogatel na njen račun, in z njim vsa družina ter najbližji prijatelji, in da je s svojo evroatlantsko usmeritvijo pretrgal naravno zavezništvo z Rusijo.
Drugi nezadovoljneži so ob Đukanovićevi zmagi državljanom celo sporočali, da se jim je 15. aprila, torej na dan volitev, zgodila katastrofa, podobna tisti izpred natanko 39 let, ko je Črno goro 15. aprila 1979 prizadel močan potres, ki je odnesel 101 življenje, več kot tisoč ljudi je bilo ranjenih, in povzročil strahotno gmotno škodo.
Napoved (še) boljših časov
Pretiravanja v politiki niso redkost in omenjena primerjava nedvomno sodi v to kategorijo. Toda kot pravijo tudi objektivni analitiki, Đukanovićevo skoraj štiridesetletno obvladovanje črnogorskega političnega prostora nikakor ni dobra podlaga za razvoj in utrjevanje normalne demokracije. Nekateri ga že primerjajo z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ki skače s položaja na položaj (s predsedniškega na premierskega in nazaj), da bi obdržal vajeti države, drugi ga primerjajo celo z zimbabvejskim nedavno odstopljenim predsednikom Robertom Mugabejem, ki je vladal 40 let.
Ne gre zgolj za sume, da je večkratni premier izkoristil položaj za kopičenje bogastva v krogu ožjih družinskih članov (sestra, sin) in najtesnejših sodelavcev, ampak tudi za sume, da bo v praksi začel uveljavljati »predsedniški« sistem, s čimer bi že doslej manj vidni premier Duško Marković, ki prihaja iz iste stranke kot Đukanović (Demokratična stranka socialistov), postal zgolj poslušni izvrševalec predsednikovih zahtev. Nekako tako kot v Rusiji, kjer je premier Dmitrij Medvedjev v senci predsednika Putina.
V povolilnem slavju je Đukanović napovedal še hitrejši razvoj, blaginjo za vse, vlaganja v delovna mesta, vstop v Evropsko unijo. Del teh obljub temelji na nedavni uspešni zadolžitvi države za 500 milijonov evrov pod dokaj ugodnimi pogoji. Zahod je namreč pripravljen zamižati na obe očesi glede očitkov o povezanosti Đukanovića s kriminalnim podzemljem, vse dokler je država relativno stabilna in pripravljena (p)ostati še ena opeka v zidu proti Rusiji.
