»Vsakršno fotografiranje je strogo prepovedano,« je izvedelo dokaj številno občinstvo, ki je prišlo v Staro mestno elektrarno na predavanje večmedijskega umetnika Walida Raada, sicer tudi profesorja na newyorški šoli za umetnost The Cooper Union. V Libanonu rojeni ustvarjalec, ki se je v ZDA preselil v 80. letih, med drugim pa je samostojno razstavljal tudi v Louvru, Muzeju sodobne umetnosti v New Yorku ter na številnih drugih uglednih prizoriščih po svetu, preprosto ni navdušen nad fotografiranjem in celo na spletu je precej težko izkopati kakšno njegovo podobo – zato pa tam seveda ne manjka fotografij njegovih del, zlasti tistih iz njegovega najbolj znanega projekta The Atlas Group (1989–2004), ki mu je posvetil tudi večji del predavanja.
Zapiski izmišljenih oseb
The Atlas Group je umetniški projekt, ki si za osnovo jemlje dolgoletne vojne v Libanonu, skozi njega pa Raad raziskuje, kako je sploh mogoče pisati zgodovino vojn oziroma okolij, zaznamovanih z dolgotrajnim nasiljem ter s tem povezanimi travmami. »Zanima me, kako takšne razmere vplivajo na razumevanje sveta, navsezadnje tudi na naravo in produkcijo umetnosti,« je med drugim pojasnil. Morebitne omejitve pri izpisovanju sodobne zgodovine Libanona je poskušal v tem projektu preseči s svojevrstno mešanico dejstev in fikcije: The Atlas Group je namreč izmišljena nevladna ustanova, ki naj bi zbirala in preučevala raznovrstno gradivo, povezano z vsakdanjim utripom Bejruta skozi obdobje petnajst let. Obširni arhiv sestoji iz raznovrstnih dokumentov, od dnevniških zapiskov do fotografij in filmov, katerih avtorstvo je pripisano različnim fiktivnim osebam in ustanovam, nekatere naj bi donirala celo libanonska vlada; v resnici jih je Raad vse ustvaril sam.
Velik del zbrane dokumentacije naj bi izviral od skrivnostnega zgodovinarja Fadla Fakhourija, ki naj bi arhivu ustanove prepustil več kot dvesto natančno označenih in urejenih zvezkov z vsemi mogočimi vsebinami ter nekaj fotografij in dva 8-milimetrska filma. Eden od zvezkov denimo vsebuje skorajda 150 fotografij različnih avtomobilov, ki po barvi in modelu natančno ustrezajo tistim, ki so bili uporabljeni kot avtomobilske bombe; dodani so časopisni izrezki, ki poročajo o posameznih eksplozijah, pa tudi natančni datumi in lokacije eksplozij ter število žrtev. Spet drug zvezek poroča o tem, kako so se različni zgodovinarji libanonskih vojn zbirali na konjskih dirkah in kako uspešni so bili pri stavah. Projekt The Atlas Group je Raad obširneje predstavil tudi na Documenti v Kasslu leta 2002.
Umetnost kot zgolj naložba
V zadnjih letih se Raad precej posveča premisleku učinkov in kontekstov, ki izvirajo iz povečanih vlaganj arabskih držav v vizualno umetnost, vključno s tako imenovanim Otokom sreče v Abu Dabiju – gre za razkošen kulturno-turistični podvig, v okviru katerega je svojo prvo podružnico odprl Louvre, tam pa bo zrasel tudi doslej največji Guggenheimov muzej. Na vprašanje, kaj takšen infrastrukturni razcvet (če razmetavanja z denarjem za bolj ali manj znane umetnine niti ne omenjamo) pomeni za umetnost v arabskih državah, je Raad jasen: motivi za vsa ta vlaganja so izključno poslovni.
»Vsi se pretvarjamo, da imamo tudi v arabskem svetu svoje moderniste, avantgardiste in podobno, treba je le zgraditi galerije, kjer bomo ta dela pokazali,« pravi. »Toda v resnici v razmerah, kakršne zadnja desetletja vladajo v večini arabskih držav, težko govorimo o omembe vredni domači produkciji sodobne umetnosti. Marsikje ni mogoče govoriti niti o ustvarjalni svobodi.«
