Sporočila te predstave se precej ujemajo z brezčutno propagando tobačne industrije (izraz Mirjam Dular v recenziji knjige Zlati holokavst). Njihova zanikovalska zarota sestoji iz sporočil: češ da je kajenje svoboda, čeprav je večina kadilcev dokazano močno zasvojenih z nikotinom; da je kajenje užitek, a med 80 in 90 odstotkov kadilcev obžaluje kajenje (po ogromnih raziskavah Gallup), užitki pa so predvsem v olajšanju zaradi simptomov odtegnitve nikotina – trde droge; da je kajenje človekova pravica – pravica do zraka brez kancerogenih strupov je nad katero koli pravico do kajenja; implicitno zanikajo grozljive posledice kajenja – te so brez kančka dvoma dokazane v 70 letih medicinskih raziskav ter z internimi dokumenti tobačne industrije itd.
Tobačna industrija se ves čas drži v ozadju, javno se skoraj nikoli ne pokažejo, kaj šele da bi kdaj odgovorili na vse te resne očitke. Seveda pa so vmes izgubili mnogo tožb, in to kljub vsem metodam, ki jih uporabljajo. Tudi v znani oddaji Tarča: tobak – nova bitka so podali le vnaprej posneto propagando, v samem studiu pa so v ogenj poslali le kakšnega najetega lobista ali dva, da zastopata njihove interese. Ne bodo se izpostavili vprašanjem o namernih manipulacijah z izdelkom, da bi ta čim bolj zasvojil, o tem, da še vedno ciljajo na otroke, o tem, ali priznajo, da milijoni ljudi po svetu umirajo zaradi njihovih izdelkov. V nasprotju z vsemi drugimi industrijskimi in drugimi prevarami (VW, Facebook itd.) oni dejansko še vedno vse zanikajo in globalno vztrajajo pri lažeh v bistvenih pogledih do konca.
Saj pri sebi vedo, da se bo s prvimi priznanji pospešil konec njihovega krvavega posla, ki temelji na namernem ustvarjanju zasvojenosti. Kljub temu se jim globalno bliža konec v številnih naprednih državah, FDA je za ZDA že začel uveljavljati znižanje vsebnosti nikotina na nivoje, ki ne zasvojijo – naj vas medijski molk o tem ne preslepi. Zmotno bi bilo misliti, da igralci in režiserji enotno podpirajo tobačno industrijo, kljub temu da so vse do leta 2017 legalno prejemali visoke tobačne »donacije« in da so postali po oslabitvi tobačne zakonodaje ZOUTPI (posamezniki so trdili, da brez kajenja ni teatra?) ena zadnjih trdnjav za propagiranje kajenja.
Zato vzemimo raje številne pozitivne primere: legendarni režiser Žarko Petan je za naslovnico svoje poslednje drame Fatalna komedija uporabil preroško sliko Van Gogha iz leta 1886: Lobanja s cigareto, ki krasi tudi knjigo Zlati holokavst. Polde Bibič je v intervjuju kot edino stvar, ki jo obžaluje v življenju, navedel dejstvo, da je kadil. Še največ poguma pa je pokazal legendarni Yul Brynner, ki je tik pred smrtjo povedal: »Zdaj, ko odhajam, vam sporočam: kar koli že počnete – ne kadite!« Nekoč najuspešnejši scenarist Hollywooda Joe Eszterhas je po diagnozi raka na grlu priznal, da je v svojem blockbusterju Prvinski nagon in drugih filmih namerno propagiral kajenje. Njegovo pretresljivo priznanje je v 25. minuti pri nas nikoli prikazanega dokumentarnega filma Nadie Collot (The Tobacco Conspiracy), sklene ga z besedami: »Cigareta v rokah hollywoodskega zvezdnika je pištola, uperjena v 14-letnika, ki film gleda. In pri 50 se ta sproži.«
Vse navedeno je prosto dostopno na youtubu in v knjižnicah, zato vabim bralce, da ne nasedajo karizmatičnim umetnikom, ki širijo skrajno dvomljiva sporočila, in si raje sami ustvarijo mnenje.
Luka Šolmajer, Ljubljana