Začetki delovanja Policijskega orkestra segajo v leto 1948, ko je bila za kamnito mizo Vodnikove domačije ustanovljena Godba ljudske milice. Zagnanosti, energije in prizadevanj za dobro delo jim sicer ni manjkalo, drugače pa je bilo z inštrumenti, notnim gradivom in prostori za vajo. Še tisto malo, kar so imeli inštrumentov, je bilo v slabem stanju, domače skladbe za godbo so bile povečini priredbe partizanskih pesmi, težave so imeli tudi s kadri, saj ni bilo ustrezno izobraženih miličnikov. Večina na avdicijo prijavljenih poznejših članov je bila amaterskih samoukov, ki pa jim je po večmesečnem intenzivnem delu uspelo nastopiti na prvomajski paradi v prestolnici. Ministrstvo za notranje zadeve je takrat ustanovilo triletno glasbeno šolo, obvezno za vse godbenike, pouk pa je trajal vsak dan po devet ur. Med zaslužnejšimi za razvoj in napredek godbe v tistem času je bil prvi dirigent Rudolf Starič, ki je v 16 letih poleg izpopolnjevanja glasbenikov poskrbel tudi za razširitev repertoarja s koračnic in priredb partizanskih pesmi na zahtevnejše odlomke opernih arij in fantazij ter izvirno glasbo, pisano za pihalni orkester.
Od osamosvojitve zaposleni le akademski glasbeniki
»Ne morem si predstavljati, da bi delal zgolj z nešolanimi glasbeniki, a danes se sploh ne moremo postaviti na isto raven miselnosti,« o primerjavi z godbo izpred sedmih desetletij razmišlja dirigent in umetniški vodja Nejc Bečan. »Njih sta gnala prav posebna energija in navdušenje, da želijo nekaj ustvariti, za kar je bilo potrebnega dosti časa. Danes imamo v svojih vrstah 52 profesionalcev, zato mora biti vse na svojem mestu,« pravi. Orkester od 90. let prejšnjega stoletja zaposluje le glasbenike s pridobljeno akademsko izobrazbo, po uspešno opravljeni avdiciji pa morajo izpolnjevati še splošne in posebne pogoje za sprejem v policijo, med katerimi je izpit za izvajanje policijskih pooblastil, pojasni vodja Policijskega orkestra Zoran Kobal. Ne gre torej za »prostočasno dejavnost«, temveč za polno zaposlenost znotraj javnega sektorja, zaradi česar so bili že večkrat tarča kritik in tendenc, da bi jih združili z vojaškim orkestrom. »Tudi o ukinitvi so že govorili ali pa zamenjavi z amaterskim orkestrom, a vsakdo vendarle ne more sodelovati pri protokolu,« dodaja. Po navedbah pomočnika vodje orkestra Romana Grabnerja orkester nastopa ob obiskih visokih in tujih predstavnikov, ob vročitvah najvišjih državnih odlikovanj, pri polaganju vencev pa tudi na pogrebih z državniškimi častmi.
Tu in tam rutino ter resnost protokola zmoti kakšna žival – po rdeči preprogi se je nenačrtovano že sprehodil kakšen ptič ali pes. »A to nas ne zmoti. Gre zgolj za trenutek sprostitve, nato nadaljujemo resno in odgovorno,« opiše Grabner. »Ravno pri resnosti in odnosu do dela se vidi razlika med profesionalci in amaterji. Gre za najvišjo možno raven, državno, in tukaj ni zafrkancije,« pristavi dirigent. Vse delo pa jemljejo enako resno, pa naj bo igranje za britansko kraljico, katerega koli predsednika ali druge poslušalce. »Za vse se enako potrudimo. Morda se v kakšnem primeru le vnaprej ustvari napetost, ko nas pridejo preverjat. S švedskega veleposlaništva so na primer prišli poslušat, ali bomo pravilno zaigrali himno,« še pove Grabner. Notne zapise za mnogo od teh imajo že v arhivu. Nekatere države jim jih dostavijo na imenitnem papirju v usnjenem etuiju, pri drugih pa je proces pridobivanja not malce bolj zapleten. »Nekaj težav smo imeli z Egiptom, saj je obisk prišel v času po državnem udaru in menjavi oblasti, ko so zamenjali tudi himno, in not nismo mogli nikjer dobiti. Na spletu mi je vendarle uspelo izbrskati enega od ameriških vojaških orkestrov, iz katerega so mi po prijazni prošnji potem poslali vse potrebno,« se stresnih trenutkov spominja Grabner.
Nastopajo tudi s pop glasbeniki
A takšnih vendarle ni veliko, pa četudi ogromno nastopajo, v povprečju imajo okoli 280 koncertov na leto, leta 2016 pa so jih odigrali kar 307 (nastopajo tudi v manjših komornih sestavih). Med njimi so tudi takšni z dobrodelno noto in živahnejši, ki jih odigrajo v sodelovanju s slovenskimi pop izvajalci. Tako so sodelovali že s skupino Tabu pa Vladom Kreslinom, Tanjo Žagar, Zlatkom, Modrijani, Otom Pestnerjem, Slavkom Avsenikom in mnogimi drugimi. V ponedeljek se jim bodo na odru pridružili Nina Strnad, po opisu dirigenta ena najboljših slovenskih pevk, saksofonist Primož Flajšman, vrh slovenske jazz scene, in pianist Marjan Peternel. Del koncerta, ki je sicer namenjen policistom in torej ne bo odprt za splošno javnost, bo tako bolj sproščen, v njem pa bodo zaplavali v vode popa, swinga, funka, jazza in tudi slovenske popevke.
Ob različnih priložnostih pa so člani orkestra že dokazali, da niso zgolj glasbeniki, temveč tudi sposobni policisti. V osamosvojitvenih procesih so kot del zaščitne enote milice sodelovali pri varovanju pomembnejših objektov in prevzemih orožja, policijska pooblastila so izvajali tudi nekaj let pozneje, ko so po Natovem bombardiranju Jugoslavije varovali diplomatsko-konzularna predstavništva v Ljubljani. Nazadnje so operativno delovali konec leta 2015, na vrhuncu migrantskega vala. Vodja orkestra pravi, da prek uniforme in kulture ljudem približujejo policijo, dirigent Bečan pa, da takrat, ko »smo v akciji, zlasti sodeč po odzivih občinstva, poklica policista in glasbenika pridobita ugled«. Grabner dodaja: »Imamo poslanstvo, da lahko predstavljamo tako poklic policista kot umetnika, zato nas veseli, da v javnosti uživamo na obeh področjih veliko spoštovanje.«
