Čeprav številni zatrjujejo, da je London še vedno ena najvarnejših svetovnih metropol, se Londončani, posebno starši, zaradi vse bolj strah vzbujajočih številk sprašujejo, kaj se dogaja, medtem ko imajo občutek, da se politika že dolgo spreneveda in upa, da se bo ta vse večji problem, ki traja že vrsto let, rešil sam. V zadnjih treh dneh marca in prvih štirih dneh aprila, v sedmih dneh torej, je bilo v prestolnici sedem umorov, a župan Sadiq Khan o tem ni javno rekel niti ene besede. Ko se je le oglasil, pa ni zares odgovoril, kje je bil ves ta čas in kaj bosta naredila on ter še bolj neaktivna konservativna vlada. Zanikal pa je, da policija izgublja nadzor nad razraščanjem nasilja. Le malo zatem je bilo v treh različnih delih severnega Londona zabodenih sedem najstnikov. Najmlajši, ki je v kritičnem, a stabilnem stanju, ima komaj trinajst let. Dva imata 15, eden 16 let.
Alarmantne številke
Številke pričajo o alarmantni epidemiji umorov v prestolnici. V zadnjih treh letih se je število umorov povečalo za skoraj 40 odstotkov. Število umorov mlajših od 25 let za kar 84 odstotkov. Lani je bilo v Londonu 116 umorov. Od tega »rekordnih« 80 z noži. Letos že 52. V januarju jih je bilo 8, v februarju 18, v marcu celo 22. V aprilu, ki se je komaj začel, že 5. V februarju in marcu je London po številu umoru prvič prehitel New York.
Prvi letošnji umor se je zgodil že 1. januarja. Zabodeni dvajsetletnik Steve Frank Navarez - Jara je umrl na pločniku v Islingtonu v severnem Londonu. Njegova družina je sporočila, da »prosi Boga, da bi Stevova smrt prinesla konec zločinov, storjenih z noži«. Molitev ni bila uslišana. Manj kot sto dni pozneje, 4. aprila, je prav tako na pločniku v Hackneyju, ki je prav tako severno od Temze, smrtno ranjen z nožem umrl osemnajstletni Israel Ogunsula. Na seznam letos umorjenih so pred njegovim imenom napisali številko 52. Noži so umorili 45 ljudi, krogle 7. Velika večina žrtev je moškega spola. Med njimi so bili: 11 najstnikov (najmlajši je imel komaj 14 let), 4 dvajsetletniki in 9 mladih moških pod tridesetim letom starosti. Največ umorov je bilo v severnem Londonu, vendar so se zgodili tudi v drugih delih prestolnice.
Sedemnajstletnica umrla v materinem naročju
Londončane je zelo pretresla smrt komaj sedemnajstletne Taneshe Melbourne; v bližini svojega doma v četrti Tottenham se je na pločniku ob pol desetih zvečer pogovarjala z dvema fantoma, ko je mimo pripeljal avto, iz katerega so priletele smrtonosne krogle. Najmanj tri. Niso bile namenjene njej. Umrla je v materinem naročju. Eno uro prej je na snapchatu objavila selfi. Samo pol ure pozneje sta bila prav tako v severnem Londonu napadena dva mladostnika. Zabodeni petnajstletnik je preživel, šestnajstletni Amaan Shakoor, ki sta ga dva napadalca ustrelila v obraz, pa je dva dni pozneje umrl v bolnišnici.
Kaj se dogaja, se sprašujejo številni starši, zakaj oblasti ne ukrepajo? Zakaj ni v delih Londona, kjer je umorov največ, več policistov? Je mogoče, da je tako, ker gre večinoma za mlade fante iz črnskih in azijskih družin v revnih soseskah? Bi bilo drugače, če bi bile žrtve belci? Eden od pomočnikov poveljnice londonske policije Martin Hewitt je že pred kratkim prvi dejal, da smrti, ki jih prinašajo noži, ne sprožajo ogorčenja, ki bi ga morali, zato, ker je večina žrtev iz črnskih skupnosti.
Nekateri med umorjenimi so bili člani kakšne od številnih tolp iz obupno revnih sosesk, ki jim dajejo pečat kriminal, mamila in prostitucija. Vse več mladih v teh soseskah je oboroženih. Večina z noži, vse številnejši s strelnim orožjem. Ne gre samo za člane tolp, mnogi imajo nože za samoobrambo, čeprav je posedovanje nožev v javnosti nezakonito. Nekdanji visoki policijski častnik Leroy Logan pravi, da ti fantje povsem drugače ocenjuje tveganja, s katerimi se soočajo. »Poznajo tveganja, vendar so jih pripravljeni prevzeti kljub kazni, ker mislijo, da je bolje, da so oboroženi in živi oziroma da nekoga zabodejo ali ustrelijo in ostanejo živi, in zato presodijo, da se izplača tvegati kazen. Ko je nekoga strah, se odloči ali za pobeg ali boj. Ti fantje se vedno odločijo za boj in napadejo prvi,« pravi Logan.
V New Yorku so drastično zmanjšali kriminal in število umorov s tako imenovano ničelno toleranco, v Londonu pa prvi mož Scotland Yarda Sean Yates očita sodiščem, da ne pošljejo v zapor niti tistih, ki jih je policija že drugič aretirala zaradi napadov z noži. Poveljnica londonske policije Cressida Dick za rast nasilja delno krivi družbena omrežja in youtube. Po njenem podžigajo močna čustva, posebno jezo, nasilje in kriminal mladih. Zdaj je pod pritiskom javnih protestov sporočila, da bo ustanovila posebno policijsko 120-člansko enoto, ki so bo osredotočila na znane najbolj nasilne člane tolp in jih spravila z ulic.
Glavni razlog je revščina
Glavni razlog za rast nasilja in umorov mladih temnopoltih je huda revščina v številnih soseskah, ki jo spremlja propad družine. Številni mladi najdejo novo družino v lokalnih tolpah mladih, za katerimi je zelo odrasli organizirani kriminal, osredotočen posebno na trgovino z mamili. »Za veliko njih je veliko vprašanje denar. Ponuditi bi jim morali oblike zaposlitve in priložnosti za podjetništvo, različne reči, ki bi jim dale možnost, da spremenijo svoje življenje in svoje vedenje, zapustijo skupine in okolje, ki ustvarjajo začarani krog kriminala in nasilja,« pojasnjuje nekdanji visok policijski častnik Leroy Logan.
Policija ima zaradi dolgoletne varčevalne politike konservativne vlade vse manj policistov, ki jih je enostavno premalo, da bi, kot so nekoč, hodili gor in dol po številnih londonskih ulicah, posebno neradi pa vladajoči politiki govorijo o tem, kako zelo in grdo je vlada od leta 2010, ko je sprožila varčevalno politiko, oklestila proračun za vse, kar je povezano z mladimi v lokalnih skupnostih. Zaradi varčevanja so pozaprli mladinske klube v veliki večini sosesk, ki jih je zamenjala ulica. Problem ni od včeraj. Leta 2011 se je v enem od časopisov pojavil članek z jasnovidnim naslovom »Nasvidenje, mladinski klubi, pozdravljeni, ulično življenje in vojne tolp«.
