»Družabno igro Mestni vizionar smo razvili z namenom, da spodbudimo debato o prostoru na bolj zanimiv, interaktiven način. Z njo smo želeli spodbuditi določene ciljne skupine, ki jih klasična orodja za vključevanje prebivalcev v načrtovanje prostora, kot so delavnice, moderirane debate, ankete in drugi ustaljeni načini, ne zajamejo,« pravi Zala Velkavrh iz društva prostoRož in dodaja, da se mnogi ne počutijo slišane in nimajo občutka, da lahko vplivajo na to, kako se njihovo mesto razvija.

Slovenska različica igre je nastala iz pilotne igre Pow Wow, ki sta jo v sodelovanju s prebivalci grškega mesta Elefsina razvili organizaciji Dcalk in Motus Terrae. V društvu prostoRož so igro prevedli, ji dali nov dizajn in jo modificirali. Tako so v igro vključili tudi nekaj javnih prostorov, ki jih originalna igra nima, recimo krožišča, saj so želeli, kot pravi Velkavrhova, »imeti tudi javne prostore, ki so bolj specifični za slovenski prostor«.

Skozi igro spoznavamo tudi potrebe in želje drugih

Družabna igra Mestni vizionar od igralcev zahteva, da se v prikazovanju vizij za javni prostor soočijo z nepričakovanimi in nezaželenimi urbanimi temami. Zmaga tisti, ki mu s svojo vizijo uspe prepričati preostale igralce. »Igra v določenem trenutku igralca spodbudi k temu, da se ne ukvarja več le s svojim mnenjem, temveč poskuša ugotoviti, kako prostor dojemajo soigralci. To se mi zdi zelo pomembno, saj ko govorimo o javnem prostoru, ne smemo misliti le nase, temveč tudi na druge uporabnike prostora,« poudarja naša sogovornica in dodaja, da skozi igro igralci dobijo bistveno boljši vpogled v prostor. »Prebivalci v neki soseski, ki se jim zdi največji problem pomanjkanje parkirnega prostora, bi skozi igro Mestni vizionar morda lahko spoznali, da obstajajo problemi na zelo različnih nivojih in da imajo nekateri prebivalci zanje tudi rešitve.«

V društvu prostoRož so z različnimi skupinami opravili tudi nekaj testnih igranj. Prvi vtisi kažejo, da so v igri najbolj uspešni posamezniki z razvitimi retoričnimi spretnostmi in bujno domišljijo. V igri so se med drugim preizkusili tako navdušenci nad družabnimi igrami, različni strokovnjaki za prostor, študenti arhitekture kot starši šoloobveznih otrok in tudi skupina osnovnošolcev. »Odziv je bil dober, vendar smo ugotovili, da igra poteka veliko bolje, če je moderirana, saj so pravila precej zapletena,« pravi Velkavrhova in dodaja, da se skupine, ki bi želele preizkusiti v igri, lahko po nasvet obrnejo nanjo. »Z veseljem pomagam tako pri razumevanju pravil kot pri tem, kako sploh organizirati igranje. To je naša prva igra, z njo smo želeli predvsem spodbuditi pogovor o prostoru. Bomo pa zelo veseli, če bo kdo igro izboljšal in morda poenostavil pravila. Igra je zaščitena pod Creative Commons, ki dovoljuje nadaljnje modificiranje.«

Igro lahko vsak natisne doma

V društvu so natisnili igro v 50 izvodih in je bila brezplačno na voljo za vse, ki jih igra zanima strokovno ali pa so zgolj entuziasti nad družabnimi igrami. Mestnega vizionarja so razdelili med različne nevladne organizacije, zasebna podjetja, ki se ukvarjajo s prostorskim načrtovanjem, študente arhitekture, zanjo je zaprosila tudi ena slovenska občina. »Razdelili smo skoraj vse, imamo jih mogoče še pet. Sicer pa jo je mogoče dobiti na naši spletni strani in jo natisniti,« pravi Velkavrhova in dodaja, da si želi, da bi jo posvojili predvsem študentje arhitekture, urbani sociologi in nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z razvojem mest.