V eni izmed ulic, ki vodijo na Ljubljanski grad, je v kotu v nekdanjem mestnem obzidju nenavaden prostor. Zaznate ga že zunaj, saj je pred njim parkiran star pony, ki si ga lahko izposodite, napisi pa opozarjajo, da je v notranjosti na ogled zasebna zbirka predmetov iz časa nekdanje Jugoslavije. Ko vstopite, je, kot da bi vas časovni stroj vrnil v leto 1977 denimo. Vaše čute iz vseh kotov napadejo predmeti, za katere bi mlajše generacije rekle, da so starodavni, starejše pa, da jih spominjajo na mladost. »To so predmeti, ki opisujejo najino otroštvo,« je dejala Nina Regina, ki je skupaj s soprogom lastnica prostora. »To je zgodba socialističnega Bežigrada,« je dodal Primož Regina.
Manjkalo je življenje
Na prvi pogled ni popolnoma jasno, kaj ta prostor sploh je. V njem so mize in točilni pult, a ni kavarna, čeprav si je Nina kot otrok vedno želela delati za točilnim pultom. Ker je prostor na turistični poti, bi bil lahko prodajalna spominkov, a ni, saj predmeti niso na prodaj. Lahko bi bil tudi muzej, a ni, ker ne pobirajo vstopnine. Nenavadni prostor je – ne boste verjeli – učilnica! V njej deluje jezikovna šola Verba in za velikimi starimi lesenimi mizami se otroci in odrasli učijo jezike in to tako, da imajo učne ure skupaj za različne jezike, pač za vsako mizo drugega.
Še pred dobrim letom dni so se njihovi učenci učili v popolnoma normalnih velikanskih prostorih v središču mesta, a se je Nini nenehno zdelo, da pri pouki nekaj manjka. Ko sta šolo preselila v Študentovsko ulico, za katero Nina meni, da je naravnost čarobna, sta ugotovila, kaj je manjkalo – življenje. »Ta prostor sva naredila, ker želiva učenje spremeniti v čim bolj življenjsko, postavljeno v realno okolje,« je razložil Primož. »Mimo hodijo trume turistov in učenci imajo nemudoma stik z živim jezikom. Tako spoznavajo jezikovno pestrost. Recimo slišijo lahko različne oblike angleščine, ne le standardno britansko angleščino. V spontanih situacijah uporabljajo svoje znanje,« je razložil Primož. Kajti nič nenavadnega ni, da med učnimi urami v prostor vstopijo mimoidoči turisti, se zapletejo v pogovor in s tem pridobijo vsi: turisti, ki spoznajo malce prezrt del naše zgodovine, učenci, ki so uporabili svoje jezikovno znanje, in učitelja, ki s ponosom gledata na čisto pravo interaktivno učilnico.
Zakladnica zgodb
Večina predmetov je bila ob prihodu v nove prostore že zbranih. Ocenjujeta, da jih je okoli 1500. Prvi predmet zbirke je bila knjižica pionirske prisege iz leta 1981, ko je bila med pionirje sprejeta Nina: »Sicer je že moj nono začel nabirati predmete, predvsem povezane z avtomobili.« A kot je dejal Primož, je bil to tedaj način življenja: »Ničesar niso metali v smeti, zato je veliko predmetov ostalo v garaži ali kleti.« In prav take pozabljene predmete najraje odkriva in jih vrača v življenje. »To so pravi zakladi,« je prepričan Primož.
Poučni zakladi, saj sta ugotovila, da sodobni otroci o tem obdobju zgodovine ne vedo veliko. »Nekateri ne zanjo niti zavrteti telefonske številčnice,« je presenečeno razložila Nina. Nato smo skupaj sklenili, da je na nas, na generacijah zadnjih pionirjev, da znanje o vsakdanjem življenjem v socializmu predamo mlajšim. »Ja, to je naš čas. Še vedno je toliko zgodb malih ljudi, ki so neizmerno zanimive,« je dodal Primož. Nini je pri teh zgodbah najbolj zanimivo, da ne gre za jamranje, češ, živeli smo v socializmu, temveč so to večinoma zgodbe o normalnem vsakdanjem življenju v tistem času. »Tu se res dogajajo take zgodbe, da smo prav vzhičeni,« je dodal Primož. »Zgodilo se je, da je vstopil gospod in dejal, da je 20 let mlajši. Prišla je najstnica, ki je na plakatu spoznala babico, spet druga pa na naslovnici stare Jane mamo,« je naštel Primož. In te zgodbe so zgodovina, ki se bo v nekaj desetletjih pozabila, če se ne bo zapisala.
