Bilo je pozno jeseni, na festivalu oljčnega olja v sosednji državi. Na eni od stojnic so svoje oljčno olje predstavljali tudi učenci lokalne osnovne šole. Na vprašanje, iz katere sorte oljke je, so se učenci najprej v zadregi spogledali, nato je eden izmed njih dejal: »Pendolino in leccino!« Na izražen dvom, ali si je zdaj to izmislil, saj gre za dve najbolj razširjeni sorti v regiji, je zatrdil, da nikakor ne, ker si je to zapomnil, ko so obirali oljke. Dogodek je prijeten primer, kaj šolski vrt ali sadovnjak ali v tem primeru oljčnik pomeni za znanje učencev.
Šolski vrtovi so v zadnjih letih postali velik trend. Vsaka šola ali vrtec, ki kaj da na svoj ugled, ima šolski vrt. To je dodana vrednost vzgojne ustanove, ki jo z veseljem razkrivajo na vseh mogočih prireditvah. Vrtovi so v skladu s trendom ekološki. Lani je v projektu Šolski ekovrtovi, ki ga koordinira Inštitut za trajnostni razvoj, sodelovalo 147 šol in vrtcev. Letos so s pomočjo ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v okviru projekta Shema šolskega sadja in zelenjave zasadili še 63 vrtov. Poanta šolskih vrtov je tako v tem, da šola ali vrtec pridelujeta lokalno hrano, čeprav je to navadno le kakšen šop peteršilja ali bazilike, pa tudi da otroci sploh pridejo v stik z naravo, s samo idejo tega, da si lahko hrano pridelamo sami. Žalostno je, da se morajo sodobni otroci stika z naravo učiti v šolah. A bolje v šolah in vrtcih kot nikjer.
Vsaka šola je imela zemljo
Še bolj zanimivo je, da ima Slovenija v resnici bogato zgodovino šolskih vrtov, le da je bilo to pozabljeno pedagoško znanje. Za vse, ki bi se radi podučili o zgodovini šolskih vrtov na Slovenskem, priporočamo razstavo Učilnica v naravi v Slovenskem šolskem muzeju, ki predstavlja prav zgodovino šolskih vrtov v naših šolah. V katalogu ob razstavi je kustosinja Mateja Ribarič zapisala, da imajo slovenske šole bogato tradicijo šolskih vrtov, saj je imela v drugi polovici 19. stoletja skoraj vsaka šola vrt. Pa ne le vrt: učitelji so učence poučevali tudi o sadjarstvu, vinogradništvu in čebelarstvu. Ponekod so gojili celo sviloprejke. Vrt je bil učni pripomoček pri pouku naravoslovja in je bil namenjen praktičnemu pouku. Čeprav so imele nekatere šole vrtove že v prvi polovici 19. stoletja, so bili leta 1869 uzakonjeni skupaj s splošno šolsko obveznostjo otrok. Določeno je namreč bilo, da se vsaki šoli odredi primeren kos zemlje »za vajo v kmetijskih delih«. Za ta kos zemlje so skrbeli učitelji in učenci. Šolski vrtovi so se ohranili vse do konca druge svetovne vojne.
Kmetijski pouk za fante
Od leta 1921 je bil v vseh šolah obvezen kmetijskih pouk, ki se je dve uri na teden izvajal v šolskem vrtu. Pouk je bil namenjen fantom, dekleta so se z vrtom v manjšem obsegu ukvarjala v okviru gospodinjstva. O oskrbi šolskih vrtov so pisali knjige in izdelovali predloge ureditve vrtov različnih velikosti. Učitelji, ki so skrbeli za vrt, so morali na posebna izobraževanja o vrtnarstvu in sadjarstvu. Leta 1946 od 1189 šol v Sloveniji le 144 ni imelo šolskega vrta. Čeprav so tudi tedaj z uredbo odredili, da morajo šole imeti svoje vrtove, je razvoj zahteval drugačno rabo površin in šolske vrtove so kmalu spremenili v igrišča. Tedaj je bil pač trend športne aktivnosti učencev. V času socializma so bili redki celo krožki, kjer bi se ukvarjali z vrtnarstvom. Še najbližje temu je bilo sajenje fižola v lončke pri pouku biologije.