Za štiri do pet milijonov Francozov, ki se na delo vozijo z vlakom, se je začelo težko obdobje. Na današnji dan, ki so ga poimenovali črni torek, so železničarji v protest proti načrtovani reformi železnic in zlasti v bran svojemu posebnemu statusu začeli stavko, ki bo trajala do konca junija, in sicer po dva dni skupaj z vmesnimi tridnevnimi premori. To pomeni, da bodo v naslednjih treh mesecih za 36 dni ohromili železniški promet po vsej Franciji.
Prvi dan je stavkalo 34 odstotkov zaposlenih na železnici, a kar 77 odstotkov strojevodij. Na nekaterih postajah je bila huda gneča za tiste vlake, ki so vozili – le vsak peti navadni vlak in vsak osmi hitri. Velika gneča je bila na avtobusih in cestah, v okolici prestolnice se je nabralo za več kot štiristo kilometrov kolon. Ker so večinoma obstali tudi tovorni vlaki, ni moglo delati več tovarn, ki so odvisne od hitrih dobav.
To je največja stavka železničarjev po letu 1995, ko se je morala tedanja desničarska vlada odpovedati celotni reformi javnega sektorja. Gre za odločilno bitko mladega predsednika Francije Emmanuela Macrona. Od uspeha te stavke je namreč odvisno, kako bo vladal v naslednjih štirih letih. Če bo moral popustiti železničarjem, bo izgubil ugled velikega reformatorja, za katerega si prizadeva. Če pa mu bo uspelo izpeljati reformo in zlomiti odpor železničarjev, ki so od nekdaj udarna sila nasprotnikov liberalnih ukrepov, potem bo izvedel še radikalne reforme v celotnem javnem sektorju in pri upokojevanju, kar naj bi zmanjšalo obremenjenost francoskih podjetij. Vsekakor Macronu ob vsej lepi predvolilni retoriki ni uspelo preseči starega konflikta med zagovorniki socialne države in zagovorniki liberalne družbe, saj se vse bolj očitno postavlja na eno stran tega nasprotja.
Zlasti branjenje lastnih privilegijev
Reforma železnic naj bi bila nujna, ker se bodo v naslednjih treh letih odprle tuji konkurenci, s čimer naj bi se znižale cene vozovnic in cene prevoza tovora. Glavni odpor sindikatov in železničarjev pa je namenjen nameravani odpravi njihovega posebnega statusa, kar naj bi sicer veljalo samo za bodoče zaposlene. Med drugim se železničarji lahko upokojijo pri 52 letih, kar je deset let prej kot preostali Francozi, zelo težko jih je odpustiti, imajo nadpovprečno veliko dopusta, njihovi sorodniki se z vlaki prevažajo brezplačno. V vladi menijo, da bo to postalo problem ob odprtju železnic tuji konkurenci, pri kateri železničarji nimajo takšnih privilegijev.
Sindikati in železničarji pa odprtje tuji konkurenci razumejo kot privatizacijo železnic, kar vlada ostro zanika. Železničarji tudi trdijo, da pred neoliberalnimi reformami branijo ves javni sektor. Poudarjajo, da – v nasprotju s trditvami vlade – njihov status ni kriv za vse hujšo zadolženost železnic (46,6 milijarde evrov), za vse večje zamude vlakov in vse pogostejše probleme na zastarelih progah. V resnici je vsega tega kriva predvsem država, ki je preveč vlagala samo v TGV in zanemarjala običajne proge.
Stavkajo tudi v Air Franceu, smetarji, v energetiki…
Stavkajoče in vlado čaka dolg boj. Odločala naj bi naklonjenost javnosti, ta pa je za zdaj bolj na strani vlade, a v zadnjih tednih se podpora železničarjem približuje 50 odstotkom. Stavka železničarjev bi bila lahko toliko bolj nevarna za vlado in Macronov načrt reform, ker se obenem upirajo tudi zaposleni v Air Franceu (tudi piloti), smetarji, študenti, zaposleni v energetiki in upokojenci, ki bi lahko z železničarji ustvarjali enotno fronto. Gre v veliki meri za pobudo levičarskega sindikata CGT, ki poskuša ustvariti širšo socialno fronto. Vendar se pri tem zdi, da je CGT lani jeseni ob sprejetju novega zakona o delu, ki je zadeval vse zaposlene, zamudil pravo priložnost za vsesplošen socialni upor.
