Slovenski godalni kvartet Enzo Fabiani je nastal leta 1989, ko so se pod tem imenom združili štirje študenti ljubljanske Akademije za glasbo – Maja Naveršnik in Srečko Meh na violini, Sonja Vukovič na violi in Pavle Rakar na violončelu; vsi razen Meha so danes poklicni glasbeniki.
Štirje glasbeniki, ki so svoje znanje med drugim izpopolnjevali pri uveljavljenih zasedbah, kot sta avstrijska kvarteta Alban Berg in Hagen pa češki Panocha, se bodo ob obletnici En Knapa, s katerim so v preteklosti sodelovali, znova srečali na odru v Cankarjevem domu. »Koncert je načrtovan kot enkratni dogodek, skupina je nehala igrati v 90. letih, zdaj pa smo se odločili za ta nastop, četudi smo vsi zaposleni in se težko ujamemo na vajah,« pojasnjuje Vukovičeva. Komorna glasba v primerjavi s simfonično zahteva povsem drugo disciplino in komunikacijo med glasbeniki: »A spomini in izkušnje iz mnogih let, ki smo jih preigrali skupaj, ostajajo.«
Povezovati klasično in sodobno
Enzo Fabiani so nase opozorili že leta 1991, ko so osvojili prvo nagrado na jugoslovanskem tekmovanju glasbenih umetnikov v Zagrebu, nato pa za »svež pristop h komornemu muziciranju« prejeli še zlato ptico. Ne le na slovenske, tudi na odre Salzburga, Münchna, Dunaja, Bruslja, Genta in Bologne so pripeljali svojo različico izvajanja klasične glasbe, v katero so pogosto vpletali elemente etnične in jazzovske muzike – najsi je šlo za Giacoma Puccinija, Dmitrija Šostakoviča, Benjamina Brittna, Astorja Piazzollo ali nekatere sodobne, takrat mlade slovenske skladatelje.
Igrali so denimo skladbe Larise Vrhunc, Urške Pompe, Boruta Kržišnika in Petra Kusa. »Njihova dela niso bila za nas nič manj pomembna. Dobro je imeti stik s slovenskimi skladatelji,« je prepričana Vukovičeva. »Na odru smo zaigrali tudi Avsenike, kar danes ni več inovativno. Vedno je bil naš cilj predvsem povezovati klasično in sodobno glasbo, pred dvajsetimi leti je bilo to bistveno manj pogosto.«
Srečanje s Kovačem in Kovačem
Spontano se jim je – najprej prek prijateljskih, denimo s skladateljem Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem, nato pa še profesionalnih vezi – že v začetku ustvarjanja zgodila sinergija s sodobno slovensko scensko in filmsko umetnostjo. Niso prispevali le glasbe za filme, kot so Ekspres, ekspres (1997), Vrtoglavi ptič (1996) in Sladke sanje (2001), njihove strune so bile redno slišane tudi v predstavah Betontanca in drugih.
Da je do obuditve zasedbe Enzo Fabiani prišlo prav v sklopu 25. obletnice zavoda En Knap, ni presenečenje. Leta 1996 je kvartet izvajal glasbo v predstavi Iztoka KovačaStruna in Želo – prvi dotik, ki jo je napisal vojvodinski skladatelj in glasbenik Boris Kovač. »Na premieri smo nastopili v živo na odru in takrat je prišlo do čisto nove dimenzije, ker se je naša glasbena ustvarjalnost povezala s preostalimi nastopajočimi. Za nadaljnje predstave pa smo glasbo posneli,« se spominja violistka. Prav s takrat nastalim delom Play on String (music for last dinner), po katerem je nastal tudi 40-minutni album, bodo Enzo Fabiani odprli tokratni Cankarjev torek.
Kako zvenijo dve desetletji kasneje, bo istega večera preveril tudi skladatelj Boris Kovač, čigar New Ritual Quartet bo zatem vzel glasbila v svoje roke. Vsestranski glasbenik, ki je z En Knapom med drugim sodeloval tudi leta 2004 pri uprizoritvi predstave Neskončna in šest let kasneje v sklopu dokumentarnega odrskega dogodka Pozor hud Ples!, bo predstavil najnovejše skladbe z albumov Times of Day in The Path.
