»Vi ne veste, kaj pomeni 20 let strahu, 20 let izsiljevanja. Bojiš se, ko zazvoni pri vratih, ko mimo hiše pelje avto, ko zazvoni telefon. In iz strahu, da te ne bi spet poklical, ga raje pokličeš sam,« je na novomeškem sodišču pripovedoval 67- letni Bojan Jerančič iz Stopič. Obtožnica ga bremeni, da je 8. oktobra lani v bližini Šentjošta pod Gorjanci streljal na 45-letnega Miodraga Lazarevića, da bi se s tem znebil 15.000 evrov dolga. Lazarevića, ki mu je uspelo pobegniti skozi gozd, je pri tem hudo ranil v trebuh, hrbet in nogo, policija pa je strelca prijela še isti dan. Višji državni tožilec Srečko Hočevar je predlagal kazen 16 let zapora. Na sodišču naj bi včeraj zaslišali tudi oškodovanca, vendar po besedah njegovega pooblaščenca Branka Rožmana zaradi bolezni ni mogel priti na sodišče.
»Vse dolgove sem vrnil, jih večkrat preplačal«
Pred 20 leti je bil Jerančič uspešen podjetnik, lastnik bara Kavka v Novem mestu, v Bršljinu je gradil poslovne stavbe. Pri bankah se je takrat močno zadolžil, za tekoče stroške pa mu je zmanjkalo denarja. Prišel je v stik z ljudmi, ki posojajo denar za visoke obresti. »Pri izterjavah niso poznali milosti. Med njimi sta bila tudi polbrata Lazarevič in S.D. Toda vrnil sem jima vse, dolgove trikrat preplačal. Dolžan jima nisem niti evra,« je večkrat poudaril Jerančič.
Od leta 2001 naprej si denarja ni več izposojal, pravi. Po tragični izgubi sina leta 2004, od katere si z ženo, kot pravi, še do danes nista opomogla, se je odločil, da konča vse posle. Leta 2006 je podpisal zadnjo izjavo, da je Lazareviču vrnil 20.000 evrov, nato pa nekaj let nista imela stikov. Vse dokler ni leta 2011 spet zazvonil telefon.
»Lazarevič me je povabil na kavo. Nisem si ga upal zavrniti. Zahteval je 15.000 evrov. Pa sem mu rekel, da sem mu povrnil ves denar in da sva o tem leta 2006, ko sem mu dal 20.000 evrov, podpisala tudi izjavo. Naslednji dan je prišel k meni domov in mi zagrozil, naj plačam, sicer se bo kaj zgodilo moji družini. Nekoč mi je rekel, da pozna zelo nevarne ljudi, omenjal je celo Tošića in druge. Rekel je, da naj se raje ne igram, sicer bodo oni vzeli stvari v svoje roke, če pa nimam denarja, naj pa žena proda hišo. Sam sem bil takrat že v osebnem stečaju.«
V jamo bi zakopal stvari pokojnega sina
Klici in vabila na kavo, podkrepljena z grožnjami, so postajali vse pogostejši. Jerančič si je zaradi strahu in lastne varnosti, kot pravi, priskrbel malokalibrsko pištolo z dušilcem in kasneje še pištolo znamke Walther, saj naj bi mu nekdo dejal, da z malokalibrsko »ne bi mogel ubiti niti mačke«. Vedno, ko se je dobil z Lazarevićem, je eno imel za pasom, tudi tisto nedeljsko popoldne. Po Jerančičevih besedah je bil Lazarević tisti, ki je predlagal, da gresta pogledat jamo, ki jo je dal Jerančič izkopati v gozdu pri Šentjoštu. »Že več let sem hotel nekam zakopati sinove stvari, ki so nama z ženo povzročale hudo bolečino.« O izkopu jame se je dogovarjal s sosedom in mu rekel, naj tega nikomur ne omenja, saj da ni želel, da bi to izvedela žena. Sosed je kakšna dva tedna pred dogodkom zanj res izkopal dva metra dolgo ter meter široko in meter globoko jamo v gozdu, tik ob markirani poti. »Ko sva se z Lazarevićem pripeljala do gozda, mi je začel spet groziti. Rekel je, da v tej jami ne bodo zakopane le sinove stvari, ampak tudi midva z ženo. V tistem trenutku sem podoživel vseh 20 let groze. Zagrabil sem pištolo z dušilcem in trikrat ustrelil.« Dve uri po streljanju so Jerančiča policisti ustavili na cesti proti domu.
