Besede pesnika Otona Župančiča so Dejana Bravničarja že ob rojstvu preroško pospremile na pot violinskega virtuoza. Čeprav mu je bila glasba darovana v zibel, rodil se je v družini uglednega slovenskega skladatelja ter akademika Matije Bravničarja in prve balerine SNG Ljubljana Gizele Bravničar, je njen čar odkril kot nadarjeni mladenič. Po srednji glasbeni šoli, kjer je prvič nastopil z orkestrom, je nadaljeval študij v razredu prof. Karla Rupla na Akademiji za glasbo v Ljubljani, neustavljiva želja po spoznavanju in odkrivanju bistva v glasbi pa ga je vodila v tedanjo svetovno prestolnico umetnosti. Kot eden redkih glasbenikov nekdanje države se je po diplomi izpopolnjeval v Moskvi pri svetovno znanem violinistu Davidu Ojstrahu. Tenkočutna opažanja in slikovite epistolarne zapise moskovskih let, v času študija violine z Davidom Ojstrahom v letih 1957–1960, je leta 2015 izdal v knjigi Pisma iz Moskve. V njej je podčrtana njegova misel, da so ga v življenju spremljali sreča, zadovoljstvo in ljubezen do poklica, ki pa jih je lahko užival le ob trdem delu.
Kot solist koncertant je imel na svojem rednem sporedu več kot 52 violinskih koncertov skladateljev različnih obdobij, od Vivaldija, Bacha, Mozarta, Beethovna pa vse do zahtevne literature 20. stoletja, Bartoka, Prokofjeva, Stravinskega, Šostakoviča. Krstil in izvajal je številna dela slovenskih skladateljev, med drugim L. M. Škerjanca, Marijana Lipovška, Daneta Škerla, Primoža Ramovša, Jakoba Ježa, Janeza Matičiča, in spodbujal k ustvarjanju koncerta tudi svojega očeta Matijo Bravničarja. Koncertiral je v prestižnih koncertnih dvoranah v Franciji, Angliji, Avstriji, Švici, na Nizozemskem, Poljskem, v nekdanji Sovjetski zvezi in nastopal pod taktirko svetovno znanih dirigentov, kot so Kiril Kondrašin, Kurt Sanderling, Paul Klecki, Carlo Zecchi, Jean Martinon, Riccardo Muti, obenem pa bogatil slovensko glasbeno življenje na koncertih orkestra RTV Slovenija in Slovenske filharmonije ter slovenskih dirigentov, med katerimi posebej izstopajo nepozabna glasbena doživetja pod vodstvom Sama Hubada, Antona Nanuta, Boga Leskovica in Uroša Lajovca.
Z veliko pozornostjo in neizmernim znanjem je pripravil redakcije del svojega očeta. Kot profesor in dekan, na čelu glasbene akademije je bil v letih 1993–2001, se je goreče zavzemal za kakovosten študij. V njegovem razredu je diplomiralo več kot sto violinistov, ki danes zasedajo najpomembnejša mesta v slovenskih orkestrih in razširjajo znanje na številnih glasbenih šolah po državi.
Kot violinski virtuoz in član komornega Tria Tartini, v katerem sta igrala pianist Aci Bertoncelj in violončelist Ciril Škerjanec, je veliko snemal za slovenske in tuje radijske postaje, njegovi posnetki pa so izšli tudi na ploščah. Nacionalni radijski arhiv je obogatil s številnimi izvrstnimi posnetki, s katerimi se je Radio Slovenija predstavljal tudi v Evropski zvezi radijskih postaj. Za svoje delo je prejel vrsto uglednih nagrad in priznanj, med njimi že leta 1964 nagrado Prešernovega sklada in leta 1966 nagrado mesta Ljubljane, njegovo najljubše pa je bilo priznanje za predano pedagoško delo. Leta 2010 je postal dobitnik zlate plakete Univerze v Ljubljani in leta 2012 dobitnik priznanja zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.
Gospod Dejan Bravničar je svoje življenjsko poslanstvo vrhunskega violinskega virtuoza izpolnil s trdim delom in nezmotljivim občutkom za odkrivanje notranje lepote in bogastva številnih umetnin. Žar njegovih stvaritev je dolga leta razveseljeval obiskovalce solističnih koncertov in recitalov, na številnih posnetkih pa nam je zapustil dragoceno dediščino. Njegova žametna kantilena do zadnjega koncerta ni izgubila leska. Plemeniti ton umetnika Dejana Bravničarja, izpet v preteklosti, zveni daleč v prihodnost.
Veronika Brvar