Najbrž je že več kot tri desetletja, odkar smo tuji »skate/skejt« podomačili v rolko. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo tale zapis: rólka -e ž (ọ) podolgovata deščica s koleščki, na kateri se stoji in z eno nogo poganja: voziti se z rolko. Tudi Dnevnik je o tem že pisal. Očitno je, da novogoriški obraz prihodnosti pozna spodoben domač izraz rolka, saj omenja »člane rolkarske skupnosti«, ki so na omenjenem parku marsikaj samoiniciativno storili sami. Postavlja se seveda vprašanje, zakaj člani rolkarske skupnosti »skejtajo« in ne rolkajo. Kakor koli že, obraz prihodnosti z Goriškega pomaga utrjevati tuje izraze v domačem jeziku, čeprav poznamo domače sopomenke.
Vedno znova mi prihajajo na misel besede nekdanjega predsednika SAZU dr. Franceta Bernika, ki je ob desetletnici državne osamosvojitve v Reviji o knjigi zapisal nekako takole: »Nekritično sprejemanje tujih izrazov oblikuje svojevrstno jezikovno mešanico, nekakšno angloslovenščino, ki jo ne poslušamo samo v pocestnem žargonu… (ampak tudi v javnih občilih, dodal S. K.). Jezik se začenja opremljati s tujimi izrazi, s sposojenimi nadomestki in postaja čedalje bolj iznakažen, že uveljavljeno slovensko izrazje in dobre domače ustreznice izrivajo tuje besede. Vse to krni izrazno sposobnost in bogastvo slovenskega jezika.« Če za kaj, veljajo navedene misli za tuje izraze skate/skejt, skate park/skejt park in vse druge iz iste besedne družine.
Zakaj je Novogoričanu bolj všeč »iznakažen« izraz »skate park« kot domači rolkarski park, ni znano. Prav je, da naši obrazi prihodnosti obvladajo tuje jezike in jih uporabljajo, kadar je treba, a hkrati bi pričakovali, da ne skrunijo domače besede, ki je temeljni identitetni znak našega naroda in države.
Silvo Kristan, Podkoren
