Njegovemu telesu je danes blagostanje ponujeno kot na dlani, vendar, kar je sicer znano le peščici, v tem ni glavna srž njegove čilosti. Zdravje ni le sijoč oklep! Kar tiči pod njim, naj bi se imenovalo duševno zdravje. Ali, če si ob pogledu na notranjo razrvanost človeka sodobnosti končno priznamo, prej duševna bolezen.
Eno samo hitenje je tisto, ki poveljuje vsakdanu sodobnega človeka. Ne zgolj hitenje po opravkih, tudi v glavi. Z eno besedo, kaos, ki ga, samo zamislite se, nimamo časa ustaviti. Če si kdaj privoščimo kak ležeren dan »na off«, nas že začne peči privzgojena kapitalistična vest, češ danes sem pa neproduktiven, kaj naj si družba sploh obeta od mene? Še dobro, da znamo kolektivno ustvariti iluzijo dobrega počutja in sijočega nasmeha: telovadba, nepreštevna množica diet in zobna pasta s fluoridom. Ob vsem tem, razumljivo, ne sme manjkati dišeč in privlačen »imidž«, ki tudi na instagramu zagotovo priskrbi globoko naklonjenost sledilcev. Skorajda avtomatizirana gonja za čvrstim in krepkim telesom, tako imenovanim zdravjem, je poteptala potrebo po človekovem notranjem ravnovesju. Zdi se, kot da bi družbeno namenoma oslepljevali svoj sicer zdravi in jasni razum, ki nas, da, točno ta, vodi do najrazličnejših znanstvenih dognanj.
Kot da človek danes sestoji zgolj iz lastnega telesa. V njem ždi le še odmev simetrije med notranjostjo in zunanjostjo, medla harmonija pod polakirano, a krhko lupino. Vprašajte se, ali temu zdrav razum lahko reče zdravje. Danes lahko, vendar le zato, ker je tudi razum zbolel.
Zdravje torej ni enoznačen pojem. Ne pomeni (le) jabolka in dveh litrov vode na dan, dnevne polurne hoje za boljšo prekrvavitev, vitaminskih prehranskih dopolnil, osmih ur spanja, nadzorovane prehrane in osebnega trenerja. Pomeni predvsem duševno umirjenega in notranje stabilnega človeka. Sicer že klasični grški »zdrav duh v zdravem telesu« bi se tako ponovno udejanjil, namesto da je zgolj suženj »zdravo« krmljenega in treniranega telesa, ki pozablja, da je vse prej kot nesmrtno.
