Nemško-sirijska-libanonska koprodukcija O očetih in sinovih je po presoji žirije film, ki je bil (tako fizično kot psihološko) izreden izziv že samim ustvarjalcem filmske pripovedi. »Zahteval je izredno mero poguma, saj so se bili tudi avtorji projekta pripravljeni za več let postaviti v nepredstavljivo zahtevne situacije, da so sploh zdržali in preživeli tolikšen pritisk,« piše v utemeljitvi nagrade.
Film dve leti beleži najprodornejši vpogled v trenutno življenjsko situacijo sirske družine, v kateri se kot gledalec in opazovalec znajdeš. Brez olepšav in kakršnih koli filmskih trikov odstira resničnosti bivanja v radikalni islamistični družini, približa razmišljanje očeta in vseh njegovih sinov, ki - poleg vse očetovske ljubezni - brez vprašanj, v imenu vere, sprejemajo še svoje vojaško, politično in versko začrtano brezizhodno, življenjsko prihodnost.
»Film prinese razmislek, refleksijo o indoktrinaciji, o ekstremizmu in vleče paralele z mnogimi (podobnimi) situacijami po svetu danes,« menijo žiranti in ob tem razmišljajo, da bi morda lahko deloval celo kot antipropaganda vsem imigrantom in »tistim z burkami«, ki jih ne poznamo, ne želimo in ne razumemo, "saj je v vsej svoji iskrenosti brutalen".
A člani žirije so se zedinili, da odgovornost razumevanja filma nosi vsak posameznik in da bi bila cenzura na tem mestu še najhujše, kar bi lahko storili. Da filmu ne bi priznali njegove izjemne filmske kakovosti, filmskega dosežka, da je uspel tako iskreno zabeležiti in videti resnico, so v utemeljitvi pojasnili žiranti Ula Furlan, Dejan Babosek ter Bill Shipsey iz Velike Britanije.
Žirija je podelila tudi častno omembo, in sicer Hendrikxovemu filmu Tujec v paradižu, »ki pogleda na begunsko problematiko z vidika desničarske retorike, liberalnega aktivizma in pravil evropske migrantske politike«.
Prida k splošnemu razumevanju imigrantske problematike in človekovih pravic
Kot piše v utemeljitvi, gledalca prvi del filma strese s spominom na nacistično Nemčijo, potem pa predvsem poglobljeno in tenkočutno, z vso mesenostjo, predstavi postopek oziroma del procesa za pridobivanje azila na Nizozemskem.
»Film ima močan pripovedni naboj, ki gledalca, zaradi zgodbe in ubeseditve, hitro pritegne, predvsem pa ima posebno moč in odgovornost, saj izjemno dobro opiše postopek za pridobivanje azila in prida k splošnemu razumevanju imigrantske problematike in človekovih pravic,« je menila žirija.
Po podelitvi nagrad so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma prikazali še zaključni film. Programski direktor festivala Simon Popek je tokrat izbral dokumentarec Najgrši avto na svetu Grzegorza Szczepaniaka, ki govori o tem, da je »svet lahko tudi lep, čeprav se vozite v stari kripi«. Kot predfilm pa je bil prikazan igriv dokumentarec Živjo, konj letošnje osrednje festivalske gostje, latvijske režiserke Laile Pakalnine.
