Proti koncu filma, ko vendarle pride do nastopa Laibacha v veliki koncertni dvorani, se prizori izvajanja pesmi Whistleblowers izmenjujejo s prizori občinstva. Ta komad je super in izvedba je fascinantna, a tako okamenel obraz, kakršnega je kazalo korejsko občinstvo, sem v filmu videl samo pri Busterju Keatonu. Toda po koncu koncerta je vsa dvorana vstala in zaploskala. Ne ravno navdušeno, a tudi ne iz gole vljudnosti. Ivan Novak (Laibach) je v pogovoru po projekciji filma povedal, da drugačnega odziva tudi niso pričakovali. Seveda ne, ko pa Laibach deluje tudi kot nekakšna dekonstrukcija pop kulture. Le da je bil pri severnokorejskem občinstvu najbrž sprejet drugače: morda niti ne toliko z obvezno zadržanostjo do primerka zahodnjaške, kapitalistične zabave, kakor pa z iskrenim čudenjem in glasbeno radovednostjo.
Če komik John Oliver iz tega, da bo Severna Koreja ob 70-letnici osvoboditve izpod japonske okupacije gostila zahodno rock skupino, ki pa ne bo The Rolling Stones ali U2, ampak »slovenski art rock bend Laibach«, naredi senzacionalno vest, pa Morten Traavik, ki ni le korežiser filma, ampak (in predvsem) glavni pobudnik in koordinator tega gostovanja, pojasni, da je Laibach po smrti Jugoslavije postal nekakšna sirota. In je torej logično, da gre nastopat v Severno Korejo, kjer bi lahko našel nadomestno mater (če se navežemo na Žižkovo tezo, izrečeno v videododatku k filmu, da so severnokorejski voditelji že po svoji zunanjosti videti bolj kot avtoritarne matere kot pa očetje). In res so jo našli, saj se je severnokorejska »nadomestna mati« obnašala podobno kot rajnka Jugoslavija, le da bolj milo. Ali bolj odkrito, saj jim je vodja severnokorejske kulturne izmenjave že takoj po prihodu pri večerji povedal, da dobro vedo, kakršen »strup« da so. Če jih vseeno gostijo, potem pač pričakujejo, da ne računajo na kakšen poskus okužbe. Navsezadnje so prav v tistem času v Pjongjangu zaprli nekega ameriškega turista, ker je v hotelu pustil biblijo. In večji del filma prikazuje prav to: »nevtraliziranje strupa«, in sicer tako na tehnični ravni, kjer se mora laibachovska visoka tehnologija uskladiti z zastarelo severnokorejsko (kar da nekaj lepih primerov levi-straussovskega bricolagea), kakor na estetski (kot krinki ideološke), kjer so cenzurirane laibachovske priredbe severnokorejskih pesmi. Tako da je Dan osvoboditve veliko bolj kot kakšen »dokumentarni muzikal« prav imeniten »diplomatski« film, v katerem sta »diplomirala« tako Laibach kot Morten Traavik.
