Vendar strokovnjaki pravijo, da pred prvim majem ni primeren čas, da plodovke sadimo na prosto. Bo pa paradižnik, predvsem odpornejše sorte, prvi, ki ga bomo lahko morda že konec aprila posadili na gredice. Sledile mu bodo sadike paprike in bučke, medtem ko jajčevci, lubenice in melone potrebujejo še višje temperature. Prav zato z njimi počakamo, da minejo ledeni možje.
V primeru prenizkih temperatur – predvsem tla morajo imeti konstantno temperaturo vsaj 15 stopinj Celzija – sadike doživijo stres, zakrknejo in posledično je njihova rast izredno slaba. Sicer pa tudi paradižnika ne sadimo na prosto, dokler ni temperatura zraka vsaj 10 stopinj Celzija, prav tako je pomembno, da se nočne temperature zraka ne spustijo pod pet stopinj Celzija.
Izberemo zdrave, močne sadike
Žal s prezgodnjim sajenjem sadik na prosto naredimo več škode kot koristi. Resda bodo rastline preživele, bodo pa verjetno obledele, pozneje tudi zakrknile. Prav tako ne bomo zaradi zgodnjega sajenja imeli pridelka nič prej. Velikokrat so zastale rastline bolj dovzetne za bolezni, zaradi katerih lahko pozneje celo propadejo (pogosto pri meloni in lubenici, ki jih okužijo talne glive).
Pred sajenjem na prosto preverimo tudi, da so sadike v odlični kondiciji. Najboljši odgovor bomo našli v koreninski grudi, ki jo previdno, nežno dvignemo iz lončka. Zdrave korenine so bele, rjavkaste najverjetneje pomenijo obolelost, ki je na nadzemnem delu še ni opaziti. Same sadike ne smejo biti razpotegnjene, kar pomeni, da paradižnik naj ne bo višji od 20 centimetrov, rastline naj bodo močne in kompaktne. Prav tako je zaželena temno zelena barva.
Poševno sajenja paradižnika
Priporočljivo je, da zemljo že jeseni pognojimo z organskimi gnojili. V primeru, da se lahko pohvalimo z dobro preperelo zemljo, to lahko storimo tudi spomladi. Vsekakor pa mora biti zemlja dobro razrahljana, da z motiko izkopljemo dovolj globoko jamico za koreninsko grudo. Dobro je, če sadike posadimo nekoliko globlje, kot so rasle v lončku, zemlja pa naj sega vse do prvih listov – seveda z izjemo cepljenih sadik, pri katerih mora biti cepljeno mesto vsaj centimeter nad zemljo.
Nekateri zagovarjajo prednosti poševnega sajenja paradižnika. Pri tem gre v zemljo še del stebla, iz katerega potem poženejo korenine. Tako sajenje ne prinese odločilne prednosti, je pa praktično pri večjih sadikah, da nadzemni del ne polega. Dodajanje gnojil v sadilno jamico ni potrebno, sploh ne neposredno na korenine. Prav tako dognojevanje večinoma ni potrebno, saj se poleti gnojila iz dobro založenih tal sproti sproščajo. (nv)
