»Slabo. Na vsakem steblu sta po dva, včasih pa jih je bilo po dvajset. Dež je vse pokvaril,« je gospod, ki živi v eni od hiš na ulici vzporedno z Ljubljanico, zavrnil kompliment, češ kako bujni paradižniki so mu zrasli.
Drugod v soseščini so bili videti slabše. Drobno. Kot da nikdar ne bodo dosegli zadovoljivih obsegov. »To s paradižniki letos je norišnica. Ne uspevajo, pri čemer pa ljudje iščejo razloge v vsem mogočem, vključno s teorijami o delovanju kemičnih sledi v zraku,« pove amaterska pridelovalka Sonja.
Kemične sledi? O njih se govori že dolgo in intenzivno. Tako intenzivno, da se občasno oglasijo iz Agencije RS za okolje in pojasnijo, da gre še vedno zgolj za parne sledi reaktivnih letal. A zdi se zaman. Potreba po občutku globalne zarote je prevelika. In tako je tudi v primeru paradižnikov.
Ne preseneča. Paradižnik je že nekaj časa politično referenčni sadež. Pa pustimo daljno preteklost, ko se je sprva mislilo, da je strupen, in je bil zgolj okrasna rastlina. Gre za nekaj drugega. Nemalo kdo meni, da se stari in novi časi razlikujejo prav po njem. Po paradižniku. Po intenzivnosti njegovega okusa.
Nekdanji okus je izginil
Obstajata dve ravni umevanja tega problema. Po blažji inačici je to povzročila roba iz veleblagovnic, ki so v deželi zrastle v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v katerih so se prodajali sadeži iz tujine, pretežno iz na novo pobratenih zahodnih držav. Ti sadeži zares niso bog ve kaj, sploh v primerjavi z makedonsko robo, na okus katere je živelj prišel v časih Jugoslavije. Če vas pot zanese v Skopje in tam naletite na skopski jabučar, je odstopanje le-tega po okusu od drugovrstnih sadežev primerljivo z razliko v intenzivnosti okusa dietne in normalne kokakole. In seveda v Skopju trdijo, da v vsem svojem razkošju zmore uspevati samo pri njih. Podobno kot ljubljanske zelenjadarice trdijo za solato ledenko.
No, tisti s še tršim pogledom na svet paradižnika trdijo, da tudi tako imenovani domači paradižniki ne dosegajo več svojih predhodnikov. Da je dobri stari okus za vedno izgubljen. S tem, ko so se izgubila stara semena. Da torej tudi volovsko srce ni več isto, kot je bilo nekoč. Kdo bi vedel ...
Volovsko srce je svojo postosamosvojitveno slavo v zadnjih letih namreč pridobilo prav na račun paradižnikov iz zahodnoevropskih rastlinjakov. Kot njihovo nasprotje. »Ljubiteljski vrtnarji posegajo po avtohtonih sortah paradižnika, kot so val v tipu volovskega srca, novosadski jabučar, bon pierre. Pravijo, da mora biti okusen, kot je bil včasih. Imajo tudi svoja semena, predvsem debelih mesnatih paradižnikov. Pri sadikah je povpraševanje po volovskem srcu in novejših sortah tipa češnjevca, za katerega je značilno, da je sladek, zgoden in roden, ter sortah, ki imajo štiri do pet plodov v grozdu, teže od 180 do 250 gramov,« pravijo v Semenarni Ljubljana.
Vrtnarjenje kot hobi je dejavnost v vzponu. Kilogramček osebno pridelane zelenjave nikdar ni odveč. Vendar pa so ekonomskim razlogom enakovredni psihoterapevtski. Ena od značilnosti sodobnega človeštva je vendarle ta, da so rezultati dela težko vidni in otipljivi. Z vrtninami je drugače kot z delnicami. Fizično jih vidiš, kako rastejo. Ali padajo. So oprijemljive. Konec koncev, kje v filmu Boter Marlon Brando, kot ostareli mafijec, ki je malodane zrušil ustroj ZDA, konča življenje? Med paradižniki. Tam ga na koncu izda srce.
»Nimam sreče s paradižniki. Že tretje leto mi ne uspevajo. Letos jim rjavijo listi, plodovi so pa krmežljavo nerazviti. Po mojem sem vložila v njih premalo ljubezni,« potoži gospodična Nika, obdelovalka male zaplate zemljišča na skupnostnem vrtu onkraj gradbišča, ki je vzniknil v gradbeni jami med Kotnikovo in Resljevo cesto v centru Ljubljane. Bržkone ji je rastline napadla tako imenovana krompirjeva plesen. Ta se je zavoljo obilice dežja na začetku poletja letos pojavila kanček prej, kot se sicer. Tako razlaga Davor Špehar, agronomski svetovalec s spletnega portala Zeleni svet. »Praviloma se plesen pojavi konec julija ali v začetku avgusta, letos pa se je prej. Osnovni napaki, ki ju delajo ljudje, sta, da paradižnike sadijo preveč skupaj in da jih preveč zalivajo. Če se pojavi plesen, pa se proti njej borimo z naravnimi pripravki iz žajblja ali kamilic, torej s čaji, s katerimi škropimo rastlino.«
Potem se zalivanje neha
Paradižniki niso enostavne rastline oziroma niso tako enostavni, kot se zdi na prvi pogled. Nevarnosti in stranpoti je precej, sploh če so razmere za rast nestanovitne, ko torej sušam sledijo deževja ali obratno. Kar je v naših krajih zadnje čase pogosto. Zato cvetovi odpadajo, plodovi pa pokajo, se slabo barvajo, dobivajo črne pege, napade jih plesen, listi venejo in rumenijo. Poleg težav s preveč ali premalo vlage oziroma z okuženo zemljo jim grozijo še škodljivci, na primer ščitkar, ki sesa sok rastline, listne uši in pršice.
Marsikdo poskuša bolne rastline reševati. S takšnimi in drugačnimi pripravki. Bodisi s čaji bodisi s kemijo, vendar pa uspeh ni nujen, pa tudi za zemljo niso najbolj blagodejne takšne kure. Ko človek, ki mu paradižniki ne uspevajo, zapade v analiziranje svojih postopkov, mu to razmišljanje lahko postane glavna preokupacija. Kar pa je po drugi strani in ne nazadnje glavni cilj. »Popoldanski obisk vrta je zame najpomembnejši dnevni opravek, na katerega čakam ves dan. Tam se umirim in poletni popoldnevi so zame nekakšen smisel poletja. Na vrtu najraje dočakam konec dneva,« razloži gospod Dušan, ki obdeluje svoj vrt v Polju.
No, nekateri se v vrtnarjenje ne poglabljajo preveč. Ne berejo knjig, ne sodelujejo na spletnih forumih, ne kličejo svetovalcev. Delajo po starih načelih. Takšne vrste oseba deluje na enem od vrtov ob Ljubljanici, na drugi strani gostišča Livada. Gospa Karolina. Upokojenka z nekaj več kot 400 evri pokojnine. V torek zgodaj popoldne je tako kot vsak poletni dan poiskala zavetje pred vročino v vrtni hiški, družbo so ji delale kokoši. »Letos je slabše kot lansko leto, ko so bili paradižniki zares krasni. Vendar pa je vsako sezono drugače. Kakšno leto je več uspeha s čebulo, ki je letos izjemna, kako leto ti ne uspeva peteršilj, pa je naslednje leto odličen, in tako naprej. Tudi paradižnik ne bo slab. Ga pa zalivam samo na začetku, ko so sadike še nizke, zdaj pa sploh ne več,« pove vrtičkarska veteranka, ki na isti površini z nekaj vrtninami kolobari že 50 let.
V življenju so vzponi in padci, zmage in porazi. In iz slednjih se pregovorno naučimo več. To velja tudi za vrtnarjenje in paradižnike. Torej nasvidenje naslednjo pomlad.
