dovolite mi, da kot popoln ekonomski idiot dahnem v predpredvolilni čas nekaj svojih misli – če se boste slučajno potegovali za moj glas. Najprej: tudi v prihodnje hočem ostati ekonomski idiot. Že dolgo namreč nočem razumeti predpisane nam ekonomske učenosti novega liberalizma in se vsakokrat, ko preberem o tem kaj posebno za lase privlečenega, ujezim in rečem – bemtiš, a spet! Vendar nikomur ne odrekam pravice, da si še zdaj daje duška, ko s prezirom omenja nekdanjo neproduktivno uravnilovko ali primitivno uveljavljeni socialistični egalitarizem (ki pa je tako in tako veljal samo za navadne državljane, kar menda veste), glede omejevanja ustvarjalnega duha se pa ve, da je bil to neodpustljiv greh samo tedaj, ko je dušil podjetniško ustvarjalnost, za vsa druga področja je bilo to v redu.

Vidite, jaz pa kljub vsem nekdanjim hibam ne morem ploskati nasilju korporacij, ki zdaj vodijo ves svet v trnovo preddverje privatnih kapitalističnih nebes za nekaj ducatov najpremožnejših bogatašev, mimogrede pa še v nove in nove vojne pa v begunske, socialne, moralne, okoljske in še vse druge krize in katastrofe, nekatere že tu, druge v prihajanju.

Ker torej ostajam pri polni zavesti tudi v prihodnje idiot, pač ne skačem od veselja, ko preberem, da je socialna razslojenost v naši srečni državici celo najmanjša v Evropi. Ojej, česa vi ne poveste! Ali pa morda s tem pravite, da naj bomo lepo tiho, srečni, da nam ne gre še slabše in da uradniškemu aparatu, ki je nadomestil prejšnjo enostrankarsko pamet, ni uspelo postaviti še več ovir, ki vsem nadpovprečno sposobnim ubijajo ustvarjalno veselje – nikjer na drugi strani pa ni nikogar, ki bi omejeval gromozanske finančne špekulacije in transakcije, ki vodijo do bogastva po bližnjicah, na katerih pojejo, da cilj opravičuje vsa umazana sredstva.

Človeštvu je po nekajdesettisočletnem dozorevanju naposled le uspelo, da je porodilo dva učena profesorja in Nobelova nagrajenca, ki sta razsvetlila svoje neuke brate s spoznanjem, da so samo zato na svetu, da delodajalcem ustvarjajo dobiček. Da je dobiček vse, zaradi česar se še splača biti na svetu. Čeprav se je ta epohalna novica v praksi že izkazala za velikanski nateg, so se fantje s chicaške univerze medtem že zapodili po vsej obli oznanjevat zapovedani nauk kot obvezno ekonomsko religijo, s katero so na mah odpihnili vse druge veje znanosti in umetnosti in manj pridobitniško deklarirane človekove dosežke na nepomembno obrobno raven.

Dovolite za poživitev kratko vest radia Erevan: »V deželi, kjer so izumili minimalne plače, s katerimi se ne da preživeti, ta hip še ne znajo povedati, čemu naj bi človek potem sploh še delal. Ker se v tej deželi tudi drugih prenizkih plač ne da še bolj zabijati v poden, menda v tamkajšnji zbornici že razmišljajo, da bi zaposleni morali plačevati delodajalcem najemnino, da bi smeli v njihovih podjetjih uveljavljati pravico do dela, sicer se lastnikom ne splača poslovati. Zadevo še proučujejo. Je pa že dokazano, da se še najmanj splača delati, ker je vse drugo bolj donosno.«

Nekaj podobnega, a brez radia Erevan, je pred osmimi leti sporočil šef policije v prestolnici Argentine, ki je v svojem letnem poročilu zapisal, da je stopnja kriminala med prebivalci predmestja že presegla trideset odstotkov! Dovoljeno je domnevati, da niso prebivalci južnoameriške poloble nič bolj bistri kot drugod, ko so ugotovili, da so vse oblike kriminala bolj donosne, kot je pridno delo. Je to tista zlata prihodnost, v katero tako noro drvimo?

Za konec še zgodovinska drobtinica v slogu SMS-sporočil: Franklin D. Roosevelt, 32. predsednik ZDA, nikakor ni bil komunist, čeprav so ga kmalu po izvolitvi poskušali ubiti. Po prvi veliki krizi je uvedel za okrevanje obubožanega prebivalstva znameniti New Deal, poleg nadzorovanja bank pa je še – groza – v trdnjavi kapitalizma močno obdavčil najbolj bogate, premožnejšim pa z davkom odščipnil 90 odstotkov zaslužka čez najvišjo nominirano plačo… Ampak glejte čudo božje: njegovi pošteno odmerjeni davki so se potem brez prisile obdržali v Ameriki še polnih 40 let, dokončno jih je odpravil šele novi liberalizem Ronalda Reagana. Zdaj pa, prosim, razmislite, kaj je bilo pomembnejše: ali pogum predsednika najbogatejše države na svetu, ki se je upal upreti najbolj bogatim, ali vse njihovo ropotanje z lustracijo in spletkami in besnimi govorancami o komunistični indoktrinaciji?

Lahko pa zadevo še bolj obrnete: ni bilo morda vse tisto neprijetno in umazano pravi ništrc v primerjavi z govnom, ki bi zgrmel nanj, če bi se gospod Roosevelt slučajno česa podobnega lotil tu pri nas.

Milan Maver, Ljubljana