Stvari so se seveda sistemsko spremenile oziroma izboljšale. Včasih je bil vlak naše edino mogoče prevozno sredstvo, od železniške postaje do gimnazije pa smo morali iti peš. Meni osebno so Slovenske železnice pomagale pri izboljšanju psihofizičnih sposobnosti, saj sem moral večkrat teči, da sem ujel vlak. Morda je tudi to pripomoglo k temu, da sem imel v drugem letniku najboljši rezultat generacije v teku na 60 metrov. (Smeh.)
Stvari so se spremenile, od leta 2012 imamo sistem subvencioniranih vozovnic (IJPP), ki integrira vse vrste javnih prevozov. Dijak ima tako poleg vlaka na voljo tudi avtobusni prevoz z železniške postaje do šole. Drugače pa se na žalost prometne povezave niso spremenile, ni nastalo veliko novih in niso čisto nič pogostejše.
Znano je, da se otroci največ o vožnji naučijo od staršev. Kakšna pa se vam zdi prometna vzgoja v šolah? Menite, da otroci izvedo dovolj o tej temi?Otrok od prvega dne, ko vstopi v avto, spremlja starše in postane tak voznik, kakršni so oni. Ta vzorec je tako močan, da ga nobena prometna vzgoja in nič, kar se zgodi do začetka šole vožnje, ne moreta izničiti. Prometna vzgoja ti da neko znanje, toda ne da ti takšne vzgoje, kot ti jo dajo starši. Ti bi morali misliti na to, da prevažajo otroke, in zavoljo njih voziti previdno in po predpisih. Slaba vožnja že enega od staršev ima zelo velike posledice na otroku.
Delali smo preventivno, tako da smo prek otrok vzgajali starše. Imeli smo kar nekaj projektov, sicer namenjenih otrokom, ki so posredno vplivali na njihove starše. Imeli smo na primer projekt Pasavček o pomembnosti varnostnega pasu, ki se je še najbolj dotaknil otrok v vrtcu. Ti otroci so zbirali žige, ki so jih dobili, če so bili v njihovi družini pripeti v avtu. Marsikateri otrok je bil žalosten, ker ni dobil žiga. Tako so se nekateri starši zaradi njih začeli pripenjati v avtomobilu.
Koliko se dela pri prometni kulturi in etiki, ali je dovolj poudarka na voznikih?Prometno kulturo poskušamo oblikovati z izobraževanjem, tehniko, zakonodajo, gradnjo infrastrukture, formalnimi in neformalnimi vplivi… Prometna kultura pa je pravzaprav tudi sistem vrednot. Veliko nam pove celo matična religija posameznih držav. Nekateri bi me zaradi naslednjega križali, a raziskave so pokazale, da so prometno najvarnejše v Evropi protestantske države.
Na prometno kulturo pa vpliva tudi tehnična ureditev. V klasičnem križišču dveh cest je, ne glede na znake, 26 konfliktnih točk, na katerih lahko nastane trčenje vozil. Če klasično križišče spremenimo v krožno, je takih konfliktnih točk le še osem. Prav tako pa nam uspe uravnavati tudi hitrost.
Obstajajo države, tako imenovane sončnice, denimo Švedska, Velika Britanija in Nizozemska. To so tri daleč najvarnejše države na področju prometa v Evropi zadnjih 30 let. Kaj jih dela tako drugačne, tako boljše? Te države so na svojem ozemlju, v mestih in v bivalnih naseljih zgradile infrastrukturo, ki podpira prometno kulturo. To so na primer radarji, zaradi katerih se ljudje peljejo disciplinirano in po predpisih ter s tem upoštevajo prometno etiko.
Kako pa je z mladimi vozniki, se zavedajo, da imajo pravzaprav v rokah orožje?Pri mladih je težava vrstniški pritisk. To je eden izmed negativnih neformalnih vplivov na vožnjo. Če nekdo vozi sam, je zelo verjetno, da bo vozil v skladu s predpisi, ko pa ima poleg sebe nekaj vrstnikov, se želi pred prijatelji »izkazati« in ne upošteva predpisov.
Poudaril bi enega izmed najboljših ukrepov, ki mladim da izkušnje in vpogled v promet. To je vožnja s spremljevalcem. Mladi lahko tako že od 16. leta naprej ob spremstvu staršev ali starejšega spremljevalca vozijo, nabirajo izkušnje, se srečujejo z različnimi situacijami in se veliko naučijo o prometu. Zato so ob polnoletnosti veliko bolje pripravljeni na samostojno vožnjo.
Imamo namreč hitro in počasno mišljenje. Med hitro spadajo refleksi in že naučeni, pripravljeni odzivi, ki smo jih vajeni, med počasno pa odzivi, za katere potrebujemo dlje časa. S hitrim in počasnim mišljenjem se srečamo tudi pri vožnji avtomobila. Pomembno je, da imamo skoraj vse mogoče situacije, ki lahko nastanejo, v malem prstu. Tako se lahko hitro in varno odzovemo, hkrati pa ne izgubljamo dragocenega časa.
S tem je povezana tudi vožnja pod vplivom alkohola. Avtomatizirane postopke hitrega mišljenja vodijo mali možgani, na katere alkohol ne vpliva takoj. Alkohol bolj vpliva na centralno mišljenje, ki je povezano s počasnim. Zato lahko tudi vinjen voznik vozi na videz normalno, ko pa pride v neznano situacijo, za katero nima že prej pripravljenega odgovora, se ni sposoben pravočasno pravilno odzvati, saj je njegovo mišljenje zaradi alkohola upočasnjeno.
Statistika pravi, da je bilo lani manj smrtnih žrtev v prometnih nesrečah kot prejšnja leta. Se je število prometnih nesreč res zmanjšalo ali so morda le avtomobili postali varnejši?Stvari se spreminjajo. Nesreč je bilo res manj, dejstvo pa je, da je na to vplivalo več dejavnikov. Veliko križišč smo spremenili v krožišča, veliko več pa se dela tudi pri varnostnih sistemih v avtomobilu. Na varnost vpliva tudi ogromno malih dejavnikov, kot so cestna infrastruktura, vzgoja v šolah, zakonodaja in njeno izvajanje, zdravstvena pripravljenost in še bi lahko naštevali. Pomembno pa je, da je ves sistem integriran in deluje kot eno.
Ali bi lahko dali nekaj nasvetov mladim, kako postati boljši voznik in biti pozoren na vse udeležence v prometu?Vsak voznik bi moral biti najprej pešec in kolesar. Če nimamo izkušnje pešcev in kolesarjev, ne znamo presojati, kako bodo ti ravnali v dani situaciji.
Komunikacija s soudeleženci v prometu je ključnega pomena. Poleg vseh kazalnikov moramo vzpostaviti očesni stik. S tem dobi drugi udeleženec sporočilo, da smo ga opazili. Starejši ljudje imajo težave s pozornostjo in kratkoročnim spominom, saj kljub vzpostavitvi očesnega stika z voznikom prečkajo cesto. Do starejših moramo biti pozorni tako kot do otrok, ki so nepredvidljivi in niso sposobni racionalnega razmišljanja. Predvidljivo jim moramo sporočati, kaj bomo naredil. Seveda pa je dobrodošla tudi zahvala, denimo dvig roke.
Voznikova pozornost mora biti stoodstotno usmerjena na vožnjo. Kakršne koli motnje odpadejo. Mobitel je po mojem mnenju vsaj toliko nevaren kot alkohol. Tudi pri prostoročnem telefoniranju miselno nismo popolnoma osredotočeni na vožnjo. Ameriška raziskava je pokazala, da se 90 odstotkov nesreč zgodi zaradi teh motečih dejavnikov v prometu. Hitrost je potem le posledica naše nepozornosti. Voznik naj bo na cesti le voznik.
