Sedanje razprave o stanovanjski zakonodaji se vrtijo predvsem okoli denarja in problematike upravnikov. Ta trend je treba preobrniti in dati na prvo mesto razne gradbene posege v blokih. Razbijanja, zlasti v večjih blokih, so tako rekoč stalno na »dnevnem redu«. Z vseh vetrov najeta delovna sila dela tudi razmeroma nekakovostno: kmalu po odhodu začne nekje zatekati, »fleke« imajo že v treh nadstropjih, zlepa pa ne more potem niti kamera ugotoviti, kje je razlog. Potem ugotoviš, da je mojster slabo nastavil tesnilo in pozabil zategniti matico… Še huje je, ko tak mojster prebije strop v kopalnici in spodnjemu padajo odkruški in prah v njegove prostore itd.
Najbolj moti seveda neznosen hrup, ki se sliši deset in več nadstropij daleč. Če se je zaustavila obnova Plečnikovega stadiona zaradi hrupa, ki moti okoliške prebivalce, lahko mirno sklepam, da je tu prizadetih stotisoče prebivalcev, kot sem že omenil. Obrtnikov in stanovalcev zaradi nestrokovnosti ogrožanje varnosti in statike objekta seveda skoraj ne moti; tu mora nastopiti stroka, kot je to tudi storil gospod Prebil v pričujočem članku z zgornjim naslovom (5. marca). Kajpak bi bilo »lepo«, če bi se kateri od upravnikov, ki so jim te težave njihovih članov/plačnikov znane, resno angažiral in si tudi tako pridobil »politične« točke ob sicer često »napetih« odnosih.
Najprej je tu seveda država, ki bi spričo stotin vsakdanjih problemov enkrat le morala najti energijo za ureditev, mirno lahko zapišem, zdaj že razrasle anarhije na tem področju. Saj gre za volilce, ki so zaradi neustreznih, neusposobljenih piscev zakonov in neadekvatne volje njihovih nadrejenih prepuščeni nasilju posameznikov, ki vidijo samo svoj interes. In kajpak gradbenikom, ki vidijo le denar, drugo pa jih ne briga. Seveda vsi izjavljajo, da vedo, kako in kaj, potem prerežejo celo armaturo in prebijejo glavno nosilno steno na hodnik.
Še enkrat pozdravljam odločitev Dnevnikovega uredništva, da se je lotilo teh težav prebivalstva, in ga pozivam/prosim, da te problematike ne opusti samo s tem člankom. Hvala.
Herman Graber, Ljubljana***
Prenova stavb (in drugih objektov) ne bi smela predstavljati odmika od načrtov za pridobivanje gradbenega dovoljenja (PGD), vključno z enakimi načrti za izvajanje del (PZI). Vse, kar pomeni spreminjanje dokumentacije PGD (in PZI) iz časa gradnje, pomeni poseg v odgovornost in pravice inženirjev, ki so načrte izdelali in so absolutno odgovorni za njihove vsebine. Kakršno koli spreminjanje določil in inženirskih opredelitev v načrtih pomeni novo odgovornost izvajalcev takšnih del.
Ker država pod diktatom gospodarske zbornice odpravlja »administrativne ovire« pri gradnji (in vzdrževanju) objektov, bodo »podzakonski akti« težko bistveno »popravili« trend liberalizacije na področju gradenj. Ne smemo pozabiti, da imamo še vedno (kljub »pogromu« pred nekaj leti glede obdavčenja »fušev«) velik obseg del uvrščen v kategorijo »samograditeljstvo« – kot unikum v Evropi. Nova zakonodaja je nabor tega še razširila. Vse skupaj prizadene tudi kulturo naroda in države, saj z visoko strokovnega področja vse prepuščamo amaterski rabi in posegom. Še posebno je to boleče za arhitekturo in avtorske pravice projektantov, saj sedanja zakonodaja, vključno z aktivnostmi »energetske sanacije stavb«, inženirsko in arhitekturno načrtovanje popolnoma izpušča iz procesa.
Novi gradbeni zakon (GZ, 3. člen) že navaja: »Vzdrževanje objekta so dela, namenjena ohranjanju uporabnosti in vrednosti objekta, ter izboljšave, ki upoštevajo napredek tehnike, zamenjava posameznih dotrajanih konstrukcijskih in drugih elementov ter inštalacijski preboji.« To pomeni, da tudi »zamenjavo konstruktivnih elementov« prepušča direktno izvajalcem (brez gradbenega dovoljenja, glej 5. člen), »rekonstrukcija« se v takih primerih ne zahteva.
Martina Lipnik, Ljubljana