Ura je bila kakšnih pet popoldne, lilo je kot iz škafa, poznojesenski hlad je rezal do kosti. Pred enim najdražjih newyorških hotelov z dovolj prostora pred vhodom, da se nas je pod streho stisnilo še nekaj navadnih smrtnikov, so skupinice vidno nervoznih hotelskih gostov, v prelepih kostumih za gledališče ali večerjico v elitni restavraciji, čakale, da jim uslužbenci priskrbijo taksi. Težava je bila v tem, da so pred vhod iz bogvedi kakšnih razlogov vozili sami rumeni taksiji namesto razkošnih limuzin z zatemnjenimi stekli. Vratarji so begali gor in dol po rdečih preprogah, se drli na vso moč in taksistom tako in drugače dopovedovali, da se njihovi gostje pač ne bodo vozili »s tem rumenim drekom«, kot je bevsknil eden od njih. Premražena elita je kislih obrazov potrpežljivo čakala na »pravi« taksi.
Kaj naj rečem, bilo mi je toplo pri srcu. Do taksija sem se prigrebla prej kot premražene gospe v svilenih krilcih in neudobnih petkah. Udobno zleknjena na zadnjih ...
Ples inženirjev z velikimi črnimi črkami piše na plakatu, s katerim dekani mariborskih tehničnih fakultet vabijo na tradicionalno stanovsko druženje...
V tednu boja proti korupciji sta mi dva znanca omenila, da ne bosta predolgo čakala na operacijo. Eden »pozna« zdravnika, ki ga bo operiral, drugemu...