V Muzeju tranzitorne umetnosti MoTA so želeli s simpozijem Nonument: mapiranje in arhiviranje javnih prostorov spodbuditi razmislek o netransparentni obravnavi prostora ter hitrih in radikalnih posegih v zasnove mest, zaradi katerih prihaja do pospešenega krčenja javnega prostora. Z mednarodno zasedbo sodelujočih so se osredotočili predvsem na prostor vzhodne in srednje Evrope, v pojem nonument pa so združili arhitekturo, spomenike in javne prostore 20. stoletja, ki so zaradi političnih in družbenih sprememb bodisi dobili nov simbolni pomen bodisi ga izgubili – pomislimo le na spomenike preteklih režimov.
Prebivalci brez glasu
Arhitekt Miha Žgank je oris slovenskih razmer postavil v kontekst prehoda iz socializma in delavske samouprave v potrošniško ekonomijo. Na primeru propadajoče železniške postaje v Jesenicah, ki jo je zasnoval arhitekt Stanislav Rohrman, ali Miheličevega gobasto zastavljenega zapuščenega bencinskega servisa Petrol na ljubljanski Tivolski cesti je očrtal jugoslovansko željo po prikazu moči domače industrializacije, mehanizacije in tranzitnih poti. Da je oblast takrat posebno pozornost posvečala izobrazbi in prek tega regeneraciji družbe, priča zasnova koprske osnovne šole Pinka Tomažiča, ki so jo pred nekaj leti porušili. Želja tedanje kulturne in identitetne politike povezati center in provinco prek prikaza delavske kulture pa se je materializirala v še dobro ohranjenem Delavskem domu Trbovlje. »Večina razlogov za nastanek teh zgradb je danes zastarelih. Da bi v družbi soobstajale in da ne bi izginile iz našega kolektivnega spomina, se bomo torej morali domisliti novih,« je poudaril Žgank.
Strinjala se je češka strokovnjakinja Yvette Vašourková, ki je med drugim prestavila uničenje nekdanjega Hotela Praga, ki ga je komunistična vlada zgradila za svoje obiske, a so namesto njega vsaj postavili šolo. Po drugi strani je brutalistična arhitektura upravnega objekta Transgas – tudi zaradi odsotnosti javnega pritiska – tik pred uničenjem, lastnik se je namreč odločil, da bo na parceli blizu mestnega središča postavil stavbo z drugo namembnostjo. Da ima dragoceni objekt mnogo potencialov za, denimo, umetniško dejavnost, kot kaže, ni pomembno.
Zvočna fontana, ki se je ne sliši
Srbski predstavnik Vladimir Dulović je poročal o skoraj neobstoječi urbanistični strategiji v Beogradu, kjer se je večina parkov in trgov pojavila bolj ali manj po naključju. Opisal je razvoj trga Slavija, kjer so bile še leta 1920 samo ceste in ulice, med drugo svetovno vojno je na tem prometnem vozlišču nastalo krožišče, lani pa so v sredino postavili zvočno fontano – kljub dejstvu, da se zaradi prometa glasbe ne sliši. »Javni prostori so v prestolnici nedokončani oziroma v nenehnem spreminjanju, Beograjčani pa imajo zelo malo možnosti, da izrazijo svoje želje.«
Ideologija pred umetnostjo
Hrvaška raziskovalka Sanja Horvatinčić se je posvetila socialističnim spomenikom, katerih uničenje je na Hrvaškem v veliki meri povezano z vojno v devetdesetih. Spomenik Kamniti cvet v Jasenovcu arhitekta Bogdana Bogdanovića je eden redkih dobro ohranjenih, saj v hrvaški kulturni politiki načrtov za zaščito in obnovo tovrstnih spomenikov ni. Opozorila je na primere spremenjene simbolike spomenikov, ki so bili denimo v preteklosti partizanski, nato pa posvečeni padlim domobrancem: »A zaradi reprodukcije ideoloških nasprotij pozabljamo na umetniški vidik teh spomenikov. Nemara tudi njihove ruševine povedo več o današnji družbi, kot če jih apropriiramo, obnavljamo z novimi resnicami.«
Na spodbujanje bipolarnih nasprotij na proslavah ob spomeniških obeležjih je opozoril tudi Dušan Medin iz Črne gore, ko je denimo pokazal, kako spomenik Mirku Petroviću Njegošu v Podgorici zaradi nasprotujočih si mnenj v javnosti varuje varnostnik. Bolgarka Aneliya Ivanova je dodala, da tudi monumentalne bolgarske socialistične spomenike, s katerimi se je želel režim vključiti v vsakdanjik državljana in vplivati na vse aspekte njegovega življenja, ljudje »obhajajo« zgolj še ob največjih državnih praznikih.
Opremiti mlade arhitekte
»Nismo imeli socializma, a smo imeli nacizem, ki je prav tako rad gradil spomenike,« je svojo prestavitev začel Avstrijec Jürgen Weishäupl. Osredotočil se je predvsem na šesterico obrambnih stolpov, postavljenih med drugo svetovno vojno okoli Dunaja. Danes imajo predvsem spominsko vrednost, a kot za mnogo drugih objektov prava refleksija in volja – kljub idejam, da bi jih spremenili v informacijski center, bolnišnico, muzej ipd. – vedno znova umanjkata.
Dekan ciprske fakultete za arhitekturo Solon Xenopolous je na primeru kompleksa predelovalnice žita v Pafosu prikazal, kako je lahko struktura silosa uporabljena kot paradigma za gradnjo drugih stavb, denimo počitniških hišic. Opozoril je, da imajo zaradi bogate kulturne dediščine na fakulteti tudi predavanja, namenjena preobrazbi starih stavb v nove, in po slišanem tovrsten program ne bi smel umanjkati tudi na arhitekturnih fakultetah drugod.
