Dans arhitekti se imenuje studio iz Ljubljane, ki načrtuje prostore, v katerih prebivamo, delamo, čutimo in se srečujemo. Studio so ustanovili Rok Bogataj, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Vlatka Ljubanović in Katarina Pirkmajer Dešman. Za svoje delo so prejeli številne nacionalne nagrade in tudi prestižne mednarodne. Nekateri od nagrajenih projektov so kolesarska brv čez Savo v Bohinjski Bistrici (2016), peš in kolesarska brv na Špici v Ljubljani (2012), Hospic v Ljubljani (2010), hiša NMII (2013), Otroški oddelek in CPR Univerzitetnega rehabilitacijska inštituta Republike Slovenije – Soča (URI RS – Soča, 2008).
Miha Dešman o načinu načrtovanja v studiu Dans arhitekti pravi: »Pri projektiranju raziskujemo odnos človeka do grajenega okolja, snujemo inovativne načine uporabe prostorov in se opiramo na izvorni fenomen gradnje. Izkoriščamo priložnosti, ki jih odpira trajnostna gradnja, in možnosti prijetnega počutja v prostoru. Najsi gre za urbane prostore ali inženirske objekte, obsežne prostore z velikim pretokom ljudi ali intimne kotičke, znamo ustvarjati nianse, ki odsevajo in oblikujejo razpoloženja.«
Rešili so nerešljivo
V letu 2017 so končali projekt Paviljon za fizioterapijo, Univerzitetni rehabilitacijski Inštitut Republike Slovenije – Soča, na katerega so zelo ponosni, saj se je sprva zdelo, da je naloga skoraj nerešljiva. Dodati majhen prizidek k terapevtski telovadnici na otroškem oddelku rehabilitacijske bolnišnice Soča, to res ne zveni zapleteno. Otroški oddelek so na podlagi zmage na natečaju realizirali leta 2008 in po sedmih letih se je pojavila potreba po povečanju prostorov za fizioterapije in delovne terapije. Prostor, na voljo za širitev, je bil le v ožini med dvema traktoma. Arhitekti so uporabili vse svoje znanje, izkušnje, domišljijo, občutek za prostor, veliko vztrajnosti in tudi drznosti. Zasnovali so prostor v prostoru – objekt v tesnem medprostoru med traktoma na način, da niso bistveno poslabšali pogojev obstoječih prostorov, a so obenem ustvarili uporabne, sveže, svetle in prijetne nove prostore. Iz številnih omejitev so izluščili potencial prostora.
Novi objekt je neposredno priključen k velikim oknom telovadnice otroške terapije. Prizidek, ki je dolg približno 30 metrov in širok pet, je kot telo, ki se zlekne med dve obstoječi stavbi na način, da vzpostavlja natančne odnose z neposrednim kontekstom – objekti in parkom. Ko pogleda iz medprostora, se razcepi na dva kraka, ki objameta drevo. Gibanje se izteče v park. Zunanja opna je razgibana in na tak načini vizualno skrajša zelo dolg in ozek objekt.
Da deluje čim lahkotnejša, je fasada iz sivih vlaknocementnih plošč – s sivo barvo se navezuje na betonski vezni člen med objekti in zagotavlja anonimnost. Arhitekti niso pozabili na poglede iz nadstropja – opazujemo lahko razgibano strešno krajino s prodcem, ki se izteče v krošnje dreves. Notranjost se popolnoma prilega zunanji obliki prizidka. V njem sta dva prostora: prostor fizioterapije in prostor delovne terapije, oba sta povezana z matičnimi prostori v osnovnem objektu. Odlikujejo ju taktilnost površin in prijetna atmosfera, dnevna svetloba in pogledi v park. Strateško postavljena okna in nadsvetlobe omogočijo, da je vsa notranjost enakomerno in kakovostno osvetljena in da ni nikjer občutka utesnjenosti.
