Praksa kaže, poudarjajo na ministrstvu, da gredo strokovne komisije, ki pod okriljem Zavoda RS za šolstvo odločajo o dodatni strokovni pomoči za osnovnošolce s posebnimi potrebami, zelo na roke staršem, ti pa nanje pritiskajo po različnih kanalih. Tudi zato število otrok z odločbami narašča. V osnovnih šolah ima letos odločbo rekordnih 11.000 otrok ali dobrih šest odstotkov vseh.
Po besedah državne sekretarke na MIZŠ Andreje Barle Lakota je zato med drugim treba znova premisliti postopek izdajanja teh odločb. »Ta postopek mora biti tak, da ne dopušča zlorab. Ne more imeti vsak pravice do vseh oblik pomoči. To z vidika proračunskih sredstev ni racionalno in ni skladno s specifičnimi potrebami otrok.«
Otroci, ki potrebujejo pomoč, so različni
Da zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP) pomoči za te otroke, zlasti za tiste s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ni ustrezen, državna sekretarka priznava. Obenem pa vztraja, da še tako domišljena sistemska pomoč ne bo mogla rešiti vseh specifičnih primerov v šolah in vrtcih. »Že avtistični otroci so med sabo zelo različni.«
V oči bode podatek, da je otrok z odločbami, ki imajo primanjkljaje na posameznih področjih učenja (pri pisanju, branju, pravopisu, učenju matematike…), že skoraj polovica vseh, ki imajo odločbe – 42,7 odstotka. Avtističnih otrok z odločbo je »le« 1,5 odstotka. Mnogi učitelji in strokovnjaki zato resno dvomijo, da naraščanje števila otrok z odločbami odraža realno sliko težav(nosti) otrok. Med ravnatelji je slišati celo mnenje, da so v ozadju interesi defektologov, specialnih pedagogov in drugih strokovnjakov, ki da si tako zagotavljajo storitve na šolah. Po mnenju državne sekretarke do težav prihaja zlasti na tistih področjih, kjer se diagnostika še razvija. To pa nedvomno velja tudi za ugotavljanje primanjkljajev na posameznih področjih učenja.
»Zakon stalnega spremljevalca za avtistične otroke zdaj ne dovoljuje, a če šola sporoči, da je otrok tako težaven, da ogroža sebe ali druge, odobrimo pomoč, četudi presega normative,« zagotavljajo na ministrstvu. V kolikšnem deležu sofinancirajo njihovo zaposlitev, se odločijo v vsakem primeru posebej, glede na konkretne okoliščine. Polona Šoln Vrbinc iz sektorja za otroke s posebnimi potrebami dodaja, da noben otrok ni v šoli vse leto 40 ur na teden, zato načeloma ni mogoče pristati na to, da bi bili spremljevalci zaposleni za polni delovni čas. Drugače menijo učitelji in starši avtističnih otrok. Že leta, tudi na podlagi strokovnih dognanj, dokazujejo, da lahko učinkovito pomaga le spremljevalec, ki je ves čas ob otroku in se ne menja vsako leto. Zato si želijo, da bi delovno mesto stalnega spremljevalca sistemizirali.
Kakšna naj bo vloga spremljevalcev
Na ministrstvu so do teh predlogov zadržani. »Pomoč začasnega ali stalnega spremljevalca je bila uzakonjena kot fizična pomoč otrokom, ki ne morejo hoditi, so slepi in podobno; za takšno fizično pomoč zadošča srednješolska izobrazba. Šele kasneje se je pojavila tudi potreba po spremljevalcih za otroke, ki s svojim vedenjem motijo druge, so agresivni do drugih ali sebe, ne obvladujejo svojih čustev… Ideja je, da bi spremljevalce vključili v delo celotnega razreda, učitelji pa bi se tako lahko posvetili vsem otrokom, ne le »problematičnim«. A za pomoč tem otrokom bi morali biti spremljevalci strokovno usposobljeni, to vprašanje pa ni urejeno ne v zakonu ne v noveli ZUOPP (ki jo je vložila skupina poslancev SMC s prvopodpisano Jasno Murgel, op. a.),« pojasnjuje Barle-Lakotova. Zato je, kot pravi, najprej treba definirati vlogo spremljevalca. Izkušnje šol namreč kažejo, da »spremljevalci, ki nimajo ustreznega znanja, avtističnim otrokom ne nudijo ustrezne opore«.
Srednješolska izobrazba ne zadošča
Glede predlagane novele državna sekretarka meni, da lahko marsikaj izboljša. Možnost občasnega ali stalnega spremljevalca na primer uzakonja tudi za avtiste, sladkorne bolnike in otroke z epilepsijo. Toda »vseh dilem in težav ne rešuje«. Za spremljevalce še vedno zadošča le peta stopnja izobrazbe, kar je neprimerno. In zakaj ministrstvo samo ne pripravi celovitih zakonskih rešitev? »Ker sistemske rešitve zahtevajo svoj čas.« Gre pa seveda tudi za denar: rešitve v noveli bi po ocenah ministrstva zahtevale več kot deset milijonov evrov na leto…
Da bi ugotovili, kaj pravzaprav potrebujejo avtisti in drugi otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, so na MIZŠ ustanovili delovno skupino, v okviru katere strokovnjaki in praktiki s šol in vrtcev ugotavljajo, kakšna naj bo pravzaprav vloga spremljevalcev. Pri tem si bodo pomagali tudi z izkušnjami 200 tako imenovanih asistentov, ki so jih (samo) v tem šolskem letu v šolah zaposlili s pomočjo evropskih sredstev. Več kot 70 odstotkov jih ima univerzitetno izobrazbo.
