Glavni ugovor proti filmu Utøya, 22. julij je, da Erik Poppe tragedijo, ki se je zgodila tako nedavno in tako blizu, izkoristi za poigravanje s filmsko formo. Filmi, posneti v enem samem kadru, se s tem namreč vedno na neki način ponašajo, ne glede na to, o čem govorijo, saj je takšno snemanje zelo zahtevno – kar pomeni, da je takšno razkazovanje spretnosti v primeru smrti mladostnikov in otrok neizogibno videti problematično in eksploativno. Še več, film deluje skoraj žanrsko, saj svoje občinstvo od začetka do konca, kot izjemno učinkovit triler, prikuje na sedeže. Kar porodi podobno vprašanje: je ob tragediji zares primerno, da je cilj filma gledalski užitek?
Utøya, 22. julij na svoje gledalce namreč nedvomno učinkuje na prav takšen način: razen v prvih nekaj minutah, tik pred napadom, ko se najstniki na šoli v naravi med seboj spoznavajo in pogovarjajo o vsakdanjih banalnostih, film gledalcu namreč skoraj ne pusti vdihniti. Napadalca nikoli ne vidimo, slišimo in vidimo pa mladostnike, ki kričijo in bežijo, strele in včasih koga, ki leži na tleh. Kamera večino časa spremlja Kajo (igra jo Andrea Berntzen), ki v zmešnjavi prevzame vlogo nekakšne protagonistke, zaman išče svojo sestro, ki je ostala v šotoru, vendar vseskozi ostane dovolj močna, da lahko beži, se skrije, hrabri druge in jim pomaga. V tem smislu film nekoliko spominja na Savlovega sina Lászlója Nemesa, ki je ravno tako osnovan predvsem na zvoku, njegova grozljiva pripoved pa temelji na resničnih dogodkih – vendar je ta požel skoraj izključno pohvale, saj naj bi (med drugim) s svojim intenzivnim prikazom resničnosti koncentracijskega taborišča gledalce pretresel in v njih prebudil empatijo. Gotovo je razlog v tem, da je Savlov sin v umetniškem smislu večja mojstrovina – vendar je najbrž bistveno tudi to, da pripoveduje o dogajanju v času druge svetovne vojne, ki je od sedanjosti veliko bolj oddaljeno.
Dve mami
O mladostnici – četudi na veliko manj temačen način – pripoveduje tudi Hčerka moja (Figlia mia) italijanske režiserke Laure Bispuri, ki je pred nekaj leti velik del občinstva in kritikov navdušila s svojim prvencem Zaprisežena devica, v katerem Albanka patriarhatu poskuša pobegniti tako, da zaživi kot moški. Zgodba filma Hčerka moja je sicer veliko bolj konvencionalna – desetletna Vittoria izve, da njena mama Tina (Valeria Golino) ni njena biološka mama. Četudi Tina in njen mož Umberto, revna, neizobražena, a topla in ljubeča človeka, Vittorie nista nikoli posvojila, jo vzgajata že vse od njenega rojstva, da bi tako pomagala Angelici (Alba Rohrwacher), ki se rada predvsem brezskrbno zabava in pije. Vittoria je vse življenje odraščala s Tino, a jo Angelicina živahnost in navidezna neustrašnost povsem prevzameta. Poleg pripovedi, ki v viharnosti svojih čustev posnema velike italijanske melodrame, film ključno določa tudi v smislu čutil: s sanjavimi kadri sončne Sardinije, peskom med prsti, vonjem po morski soli in italijanskimi popevkami. Med hčerjo in obema materama se tako splete trikotnik nasprotujočih si idej o materinstvu, ki ne ostanejo na abstraktni ravni, ampak se udejanjijo v povsem pristnem – čustvenem in čutnem – doživljanju.
Boljši od slabšega
Gus Van Sant, ki smo ga doslej poznali po filmih, kot sta Kavboj iz lekarne in Moj mali Idaho, na letošnjem festivalu tekmuje s komično dramo Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč (Don’t worry, he won’t get far on foot), ki temelji na istoimenski knjigi spominov ameriškega risarja Johna Callahana. Ta je pri enaindvajsetih po noči popivanja in prometni nesreči postal tetraplegik, njegove ilustracije in risanke pa so nato postale znane po svojih morbidnih, politično nekorektnih temah, ki so običajno ostale tabuizirane; Van Sant se osredotoči na njegovo postavljanje nazaj na noge in odvajanje od alkohola. Joaquin Phoenix je v vlogi Callahana v Berlinu s svojim nastopom sprožil nekoliko mešane odzive: nekateri so njegov nastop označili za najboljši del filma, drugi pa so ugotavljali, da s svojo resnostjo nikakor ne spada v vlogo v komičnem filmu. Morda marsikaj pojasni tudi to, da je Van Sant glavno vlogo v filmu pravzaprav napisal za Robina Williamsa.
Zdi se, da je ravno to vloga, ki Van Santa od vsega najbolj zanima. Preostale like v filmu, denimo švedsko psihoterapevtko Annu (Rooney Mara) in sponzorja Donnieja (Jonah Hill), namreč pogosto splošči na karikature, skoraj takšne, kot jih je risal resnični Callahan. Ne glede na mnenje o filmu pa so si kritiki enotni vsaj v enem: da je zagotovo veliko boljši vsaj od Van Santovega katastrofalnega predzadnjega filma Morje dreves.
