Zadružna stanovanja posamezniku prinašajo varno in trajno rešitev stanovanjskega vprašanja

Pogovarjali smo se z Matevžem Breško in Mašo Hawlina, članoma Zadrugatorja, ki med drugim pravita, da zadružna stanovanja na slabo reguliran in nestabilen stanovanjski trg prinašajo predvsem varnost. Najemniška zadružna stanovanja želijo zgraditi znotraj ljubljanskega obroča.

Matevž Breška: Predvsem smo želeli predstaviti zadružna stanovanja kot način reševanja stanovanjskega problema. V razvitih zahodnih državah, je to utečen način bivanja, ki ga mesta oziroma lokalne oblasti zelo spodbujajo. Menimo, da bi tudi pri nas z zadružnimi najemniškimi stanovanji rešili stanovanjski problem mnogih, še posebej v večjih mestih, kjer manjka najemniških stanovanj.

Matevž Breška: Še vedno imamo dva glavna fokusa: izvedba pilotnega projekta, po katerem se bodo lahko zgledovale tudi druge zadruge, ter vzpostavitev strukturnega okolja na ravni občin in države, kar bo olajšalo izvajanje zadružnih projektov prihodnjim zadrugam.

Maša Hawlina: V tem trenutku vse naše upe polagamo v gradnjo zadružnih stanovanj na Rakovi jelši. Pogovarjamo se z Javnim stanovanjskim skladom Mestne občine Ljubljana, kjer so si zadali cilj na delu parcele na Rakovi jelši izvesti zadružni projekt. Počakati moramo seveda še na razpis za izbor zadruge, ki bo razpisan v kratkem. Kolikor vemo, smo trenutno edina stanovanjska zadruga, vsaj v Ljubljani, in upamo, da bomo izbrani. Časovnice še ni, vendar bi po naši oceni do gradnje lahko prišlo v letu in pol do dveh.

Matevž Breška: Pri stanovanjskih zadrugah je podpora mesta, občine nadvse pomembna. Tu smo naredili korak naprej. Kot že rečeno, se z mestnim stanovanjskim skladom pogovarjamo, da bi parcelo na Rakovi jelši morda dobili v obliki stavbne pravice. Država pa bi na drugi strani morala omogočiti pogoje, da bi ideja o zadružnih stanovanjih lahko zaživela. Predvsem bi bilo treba v zakonu definirati, kaj najemna stanovanjska zadruga sploh je, kakšne ima pravice in dolžnosti. Vlada se je v svojem programu celo zavezala, da bo naredila pilotni projekt zadruge, vendar te zaveze ni uresničila.

Ovira pri vzpostavljanju stanovanjskih zadrug bi lahko bile tudi banke, ki bodo odigrale pomembno vlogo pri kreditiranju gradnje in zadružnikov. Od dolgoročnosti posojila bodo odvisne tudi višine najemnin. Pomembno je, da bodo banke začele zaupati v ta model. V tujini so se zadruge izkazale za zelo vzdržen in varen model. V Švici v stotih letih ni propadla še nobena zadruga.

Maša Hawlina: Ena od prednosti je prav gotovo nižja najemnina, ki bo zaradi kredita na začetku nekoliko višja, kasneje pa bo znašala polovico tržne najemnine. Toda morda še bolj pomembna je varnost, ki jo prinaša tovrstni model. Mi promoviramo najemni model zadruge z nedeljivim premoženjem, ki bi ščitila pred špekulacijami s stanovanji in jih ohranjala v lasti zadruge. Z najemom se v Sloveniji velikokrat asociira določena nestabilnost: nikoli ne veš, do kakšnih sprememb lahko pride in čez noč pristaneš na cesti. Pri zadrugi gre za varno razmerje: si solastnik zadruge, in če se držiš zadružnih načel in pravil, lahko v stanovanju ostaneš do konca življenja. Posameznik ima trajno rešeno stanovanjsko vprašanje. Ustanovljen bo tudi solidarnostni sklad: če posameznik iz kakršnegakoli razloga ne bo zmogel plačati najemnine, bo lahko nekaj časa prejemal denar iz tega sklada. Poleg tega pa bo član zadruge lahko pomembno vplival na okolje, v katerem živi.

Maša Hawlina: Pri nekaterih zadrugah gre zgolj za to, da posamezniki na tak način pridejo do nižjih stroškov gradnje. V našem modelu stanovanjske zadruge pa si močno želimo vzpostaviti tudi neko skupnost. Eno od zadružnih načel je namreč tudi skrb za skupnost, kar pomeni tako skrb za notranjo skupnost članov zadruge kot tudi povezovanje s širšo okolico, z lokalnim prebivalstvom. Za nas je pomembna tudi vzpostavitev solidarnostnih mehanizmov znotraj zadruge, neke vrste sistem medsebojne pomoči. Prav tako si želimo imeti medgeneracijsko zadrugo: več ko bo različnih ljudi različnih starosti, več bo znanja in veščin, močnejša bo zadruga. Veliko se pogovarjamo tudi o skupnih prostorih. Vsekakor si želimo imeti skupno pralnico, en velik večnamenski prostor, morda tudi večjo kuhinjo z jedilnico. Želimo si deliti orodje, pa kakšne športne rekvizite, pač predmete, ki jih ne uporabljaš vsak dan. Za širšo skupnost pa bi na primer lahko oblikovali tudi knjižnico reči, kar bi pripomoglo k ekološkosti projekta.

Matevž Breška: Zadružnik lahko posameznik postane tako, da vplača neki osnovni delež. Če se nato želi vseliti v zadružno stanovanje, mora vplačati še 5 do 10 odstotkov vrednosti stanovanjske enote, v katero se bo vselil. Vsak mesec nato plačuje stroškovno najemnino. Upamo, da bo čim nižja. Če se najemnik odloči, da bo zapustil zadružno stanovanje, se mu njegov vložek v določenem času povrne in ga vplača naslednji najemnik.

Uradno nas je v Zadrugator včlanjenih dvanajst posameznikov. V širše iskanje članov bomo šli verjetno že pred prijavo na razpis za izbor zadruge. Javilo se nam je že veliko interesentov, zato nas ne skrbi, da ne bi mogli dobiti dovolj članov.