Sedmega februarja zvečer me je zvilo in posumil sem, da imam kulturo v želodcu. Gledal sem državno proslavo in tako me je črvičilo okoli popka, kakor bi vse v meni metastaziralo. Kultura je benigna stvar, so me tisto noč mirili prijatelji na Facebooku, a ko sem v postelji zaprl oči, se mi je ukazala najbolj maligna malignost. Razrezane zastave in dojeni psi so z veliko žlico zajemali ričet iz mojega piskra. Bilo je videti hujše od smrti in v polsnu sem klical na pomoč. Kultura me je dobesedno razžirala.
Zjutraj sem odšel k svoji zdravnici in ji povedal, naj mi ekspresno odstranijo tujek iz telesa, ali pa me bo pobralo. A zdravnica me ni želela napotiti k specialist...
