Za Kitajce bo jutri prvi dan novega leta. Več kot 80 otrok, ki se v Kranju in njegovi okolici ter v Radovljici spoznavajo s kitajskim jezikom in kulturo, je na praznovanje, ki so ga pripravili, povabilo svoje bližnje. Otroci iz vrtca so prikazali veščine kungfuja, osnovnošolci so peli kitajske pesmi, povezane s praznovanjem novega leta, in izrezovali obešanke iz papirja. Srednješolci so ob kitajski glasbi ustvarjali pismenke, poskrbeli so tudi za kitajski prevod vse prireditve in med drugim v kitajščini recitirali Prešernovo pesem Magistrale.
Kitajska ni samo dežela karateja
Letos so v Kranju že peto leto zapored praznovali kitajsko novo leto. Vsako leto prireditev gostuje v eni od šol, v kateri je prek Konfucijeve učilnice Kranj mogoče spoznavati kitajski jezik in kulturo. Občinstvo je bilo tokrat nad prireditvijo v Osnovni šoli Stražišče navdušeno. »Predvsem so ljudje presenečeni, ko vidijo, česa vsega se otroci lahko naučijo. Kitajski jezik zveni zelo drugače od slovenskega, pa z njim tisti, ki jih to zanima, nimajo težav,« opaža ravnatelj šole Pavel Srečnik. Dodaja, da enako velja za kitajsko učenko, ki njihovo šolo obiskuje od prvega razreda in odlično govori slovensko.
Med Slovenci o Kitajski, njenih ljudeh in kulturi vlada veliko mitov in napačnih predstav, ugotavlja Mišo Dačić, direktor Konfucijeve učilnice Kranj in hkrati profesor filozofije na Gimnaziji Kranj. »Nihče, ki še ni bil na Kitajskem, ne ve, kaj pričakovati. Kitajska ni neka oddaljena mistična dežela, v kateri bi se vsi ukvarjali s karatejem in tajčijem. Ko učenci vidijo posnetke Šanghaja in stolpnice, ki segajo do neba, jih spominjajo na New York.« Svoje napačne predstave o Kitajski in njenih prebivalcih prek otrok spreminjajo tudi odrasli. Mama radovljiške četrtošolke je tako odkrito povedala, da prek zanimivosti, ki jih deklica izve na učnih urah, spreminja svoje mnenje o tej deželi in ljudeh. »O Kitajcih vemo predvsem to, da jih je ogromno. Ko spoznavam njihove običaje, so mi vse bliže in mi postajajo vse bolj všeč,« priznava.
Na maturo iz kitajščine še ne morejo
Zanimanja za spoznavanje kitajske kulture in jezika je na Gorenjskem vse več. Profesorica Nina Ovsenek, ki otroke poučuje s pomočjo dveh kitajskih učiteljev, navaja, da se osnovnošolci tega učijo sprva kot interesno dejavnost, na Osnovni šoli Orehek pa denimo lahko v tretji triadi kitajščino izberejo za obvezni izbirni predmet. Neverjetno zanimanje pa opažajo na kranjski gimnaziji, na kateri si je kitajščino za tretji izbirni predmet izbralo 17 dijakov, dodatnih 13 pa obiskuje kitajščino kot obvezno izbirno vsebino. Dijaki imajo možnost svoje znanje kitajščine preizkusiti v praksi. Štirinajst kranjskih gimnazijcev se je tako lani odpravilo na brezplačno poletno šolo v Šanghaj, kamor jih želijo odpeljati tudi letos, dodaja Dačić.
Prijetnejše popotovanje po tej deželi je znanje kitajščine že omogočilo dijaku četrtega letnika Gimnazije Kranj Gašperju Čipeju. »Upam, da mi bo to pomagalo tudi v prihodnje, na primer pri zaposlovanju. Kitajsko se sicer učim zato, ker me zanima njihova kultura, rad pa bi znal tudi čim več tujih jezikov,« razmišlja.
Ovsenkova ugotavlja, da so po Evropi potrebe po ljudeh, ki bi znali kitajsko, ogromne, naša država pa se jih v primerjavi z drugimi še ne zaveda dovolj. Medtem ko si jo učenci v Srbiji lahko izberejo celo za prvi tuji jezik, pri nas iz kitajščine denimo še ni mogoče opravljati mature. Že dolgo pa se sinologijo da študirati, pri čemer je takšno predznanje, kot ga dobijo otroci na Gorenjskem, velika prednost. »Prav lani smo na študij sinologije na ljubljansko filozofsko fakulteto iz naše Konfucijeve učilnice pospremili odličnega dijaka,« delovanje na Gorenjskem pohvali Dačić.
