Dežela potomcev je temačni risoroman Gipija, Giana Alfonsa Pacinottija (1963), ki sodi z deli, kot sta še neprevedeni Zapiski za vojno zgodbo in enazgodba, med najbolj uveljavljene italijanske stripovske avtorje. Med drugim je ustvaril več kratkih filmov, režiral pa je tudi celovečerec L'ultimo terrestre (Poslednji Zemljan), s katerim je leta 2011 sodeloval v tekmovalnem programu 68. beneškega filmskega festivala.
Čeprav se sicer ne brani ne zgodovinskih ne sodobnih tematik, tokrat upodobi postapokaliptično prihodnost, v kateri na svetu manjka že ljudi, kaj šele človečnosti. Naslika jo karseda minimalistično, v črno-beli realistični risbi – manj ko je besed in redkejši ko so dialogi, bolj je njegova skrbno kadrirana pripoved zgovorna.
Kaj je božanje?
V središče postavi brata, ki z na videz distanciranim očetom živita v leseni hiši ob jezeru, kamor naplavlja zastrupljena trupla. Njuno otroštvo ni igra – suhljata najstnika brez pomislekov ubijeta psa, da bi lahko z njegovimi »ostanki« izvedli blagovno menjavo, denimo menjali pasji kožuh za nekaj koruznih storžev, če že jeter ne morejo pojesti, ker ga nista pravočasno odrla. Pa tudi koruze oče z njima ne deli, oče pravi, »da se ne sme jokati, ker ko nekdo joka, nekdo drug kuje dobiček«. Oče ponavlja, da se je treba učiti od psov: »In imeti zobe kakor pes, a biti močnejši od psov, kajti psi nikoli ne jočejo.«
Oče želi sinova pripraviti na realnost, v kateri bodo preživeli le najbolj kruti. Kako naj jima pove, da je bilo psom nekoč mesto na preprogah v toplih domovanjih, in da niso bili hrana, temveč smo jih božali, sprašuje Čarovnico, eno redkih prijateljic, ki ni okužena s pohlepom in s katero si včasih dovoli kanček nežnosti. »Če bi to storil, bi jima moral razložiti, kaj je to preproga, topel dom,« pravi. »In božanje. Tudi to bi jima moral razložiti,« ga dopolni ženska, tik preden ponoči odrine od nje. In v domači postelji umre.
Knjiga ljubega bogeca
Sinovoma, ki se sočutja nista imela kje naučiti, zato ju tudi očetova smrt ne prizadane pretirano, zapusti zvezek, v katerega je zapisoval svoje misli. A v tej krasni novi prihodnosti sta se sinova učila ubijati živali, ne brati. Da bi torej dešifrirala očetov dnevnik, gresta po njegovi smrti končno lahko v skrivnostni svet onkraj jezera, kamor dotlej nista smela.
Prepoved ni bila neutemeljena, tam namreč trčita v kopico groteskno portretiranih čudakov, ki premorejo še manj topline kot onadva, a znajo nekateri vsaj brati – pa ne, da je to vrsta inteligence, ki kaj šteje. Zdi se skoraj ironično, da temu svetu na drugem koncu jezera vladajo ekstatični verniki, ki verjamejo le v »besedo ljubega bogeca«. Da so sadistični kanibali, ki prihodnost svojih sužnjev prerokujejo iz mijavkanja mucic (prevajalec Bojan Albahari je njihov zaznamovani govor tvegano prevedel v štajersko narečje), dela ekspresivno zarisano pripoved le še bolj tragi(komi)čno.
Dečka, ki ves čas nihata med otroško naivnostjo in odraslo maščevalnostjo, naposled reši prav očetov dnevnik. Vernike namreč prepričata, da je zvežčič »knjiga ljubega bogeca«, fanatiki bodo torej zdaj poslušali pridige o drugačnih božjih pravilih in zakonih, nemara takih, ki jih piše tudi ljubezen. »Piše, da si ena nadloga. In da te je imel kljub temu močno rad,« namreč iz dnevnika tik pred koncem, ko odplujejo v nemo belino jezera, izve eden od bratov. Pred tem je bil vse življenje prepričan, da ga oče sovraži. In nemara že v tej misli prvič sploh najde varno zatočišče.
