Predsednik Južnoafriške republike Jacob Zuma je v poznih večernih urah vendarle odstopil. Ni pa veliko manjkalo, da bi se v Južnoafriški republiki zgodovina ponovila, le da bi tokrat nastopali drugi liki. To, čemur smo bili priča, namreč v mnogih točkah spominja na dogodke izpred nekaj mesecev v Zimbabveju, kjer je po dnevih pregovarjanj, napetosti in groženj, da lahko pride do državljanske vojne, s predsedniškega položaja končno odstopil Robert Mugabe. Dejansko ga je z oblasti spodnesla lastna stranka, ki kljub desetletju gradnje kulta osebnosti Mugabeju ni mogla več gledati skozi prste, ko je državo s skorumpirano oblastjo vodil proti prepadu.
V podobnem položaju se je znašla južnoafriška vladajoča stranka Afriški nacionalni kongres (ANC). Skoraj desetletje vladavine predsednika države Jacoba Zume, ki prihaja iz vrst ANC, je prepredeno s korupcijskimi škandali, obračuni s političnimi nasprotniki in tudi privrženci ter avtoritarnim vodenjem, zaradi česar sta ugled in priljubljenost stranke zdrsnila na najnižjo točko. Ker bi radi obstali na oblasti in zmagali na volitvah, je vodstvo ANC Zumi najprej decembra odvzelo funkcijo predsednika stranke, ki jo je (tako kot Mugabe) neuspešno poskušal prenesti na svojo ženo. Včeraj mu je svet stranke dal na izbiro: ali bo s položaja predsednika države odstopil sam ali pa ga v parlamentu čaka glasovanje o nezaupnici, ki ga brez podpore večine poslancev ANC ne bo prestal.
Lastnik neslavnega rekorda
Zuma, ki mu zaradi uspešnega izmikanja vsem več let trajajočim preiskavam o vpletenosti v korupcijo pravijo tudi »teflonski predsednik«, je danes vse do poznih ur zavračal, da bi odstopil. V krajšem televizijskem intervjuju je, podobno kot nedavno Mugabe, vrh stranke obtožil, da »je nehvaležen in pripravlja državni udar«, da gre za boj za oblast za njegovim hrbtom in da ga hočejo v stranki razglasiti za grešnega kozla za svoje lastne napake.
Prav gotovo nekateri vodilni politiki ANC, ki je pod taktirko Nelsona Mandele popeljal državo iz apartheida, niso povsem nedolžni. Očitki o koruptnosti politikov ANC segajo v čase pred Zumo, ko je državo vodil Mandelov naslednik Thabo Mbeki. Toda po številu obtožb, tudi za posilstvo, je Zuma rekorder. Samo zaradi suma prekupčevanja z orožjem v devetdesetih letih so proti njemu spisali okoli 780 ovadb. A mu je vsakokrat znova uspelo če že ne ustaviti, pa vsaj zelo upočasniti preiskave in razvodeneti sodne procese. Zato je Zuma »svetoval« stranki, naj ne hiti. Odstavljanje bi po njegovem res »lahko zbudilo sum, da gre za znotrajstrankarski udar in maščevanje, kar lahko državo pelje v krizo«. Toda v stranki in tudi protestniki na ulicah tokrat Zumi niso prisluhnili in so nadaljevali pritiske, dokler ni odstopil.
Zuma si je, podobno kot nedavno Mugabe, poskušal kupiti še nekaj časa, tudi zato, da bi pod preprogo pometel čim več umazanije. Hkrati pa računa, da bi v tem času oblikoval trdnejšo koalicijo svojih privržencev in tistih, ki so bodisi skupaj z njim kradli bodisi »samo« držali vrečo.
Da gre tokrat zares, je Zumo verjetno prepričal tudi današnji vdor policije in preiskovalcev v hišo vplivne južnoafriške družine Gupta, ki ima v lasti celo vrsto podjetij v Južni Afriki, obtožujejo pa jo, da se lahko za svoj politični in gospodarski vpliv ter neizmerno bogastvo zahvali Zumi, ki ji je odpiral vrata do več milijard dolarjev vrednih poslov z vlado.
