Najprej ga poslušam. Po navadi se vse začne s sporočilom po elektronski pošti, v katerem dijak prosi za pogovor. Druga možnost je, da v razredu zasledim, da dijak ni več tako dejaven ali da je dalj časa potrt. V tem primeru ga ogovorim sama. Na tej točki se dijak odloči, ali o stvari želi ali ne želi govoriti. Dijaki žal prihajajo do pedagoške službe, ko so stvari že zelo kritične, nevzdržne. Zlasti kadar je izvajalec nasilja oseba, ki jim je blizu, na primer družinski član, partner, prijatelj. Dijaka je treba ozavestiti, informirati, da so storilci tisti, ki so krivi, saj žrtev po navadi nase prevzema krivdo. Sugeriramo tudi obisk raznih institucij, kjer se lahko naučijo veščin, kako ukrepati, kadar pride do nasilja. Ko dijak pride po pomoč, je učitelj dolžan na podlagi suma nasilja prijaviti to dejanje policiji in centru za socialno delo. Seveda so potem tudi sodišča, ki zadevo ovrednotijo z vidika pravičnosti. Nismo pa profesorji tisti, ki bi nastopali v vlogi kriminalista ter iskali vzroke in druge podrobnosti nasilja. Smo pa kazensko odgovorni, da kadar zaznamo nasilje, to prijavimo.
Katere vrste nasilja so v našem okolju najpogostejše?Ogromno je psihičnega nasilja, ki je še posebej problematično, saj ga je težko dokazovati z objektivnimi dejstvi. Psihično nasilje je prikrito, a zelo kruto, v večini primerov celo bolj boleče kot fizično. Ta oblika se pojavlja tudi v obliki posesivnosti v partnerskem odnosu. Na žalost imamo tudi prijave spolnega nasilja, ki je prav tako prikrito, težko dokazljivo. Po pomoč prihajajo dijaki, sama sem celo pričala zoper spolno nasilje, ki je bilo na sojenju tudi dokazano. Preveč je verbalnega nasilja, ki ga tudi dijaki opazijo. Žal je tudi do tega več tolerance. Zavedati se morate, da takoj, ko ti komunikacija drugega ne ustreza, prizadene tvoje dostojanstvo ali te postavi v nelagoden položaj, že gre za verbalno nasilje.
Ali opažate še kakšne znake nasilja, značilne za naše okolje?Morda problem etiketiranja ljudi, ki je zelo značilen za zasavsko regijo. Gre za označevanje ljudi, na podlagi nekih neresničnih ali morda čisto lažnih informacij ali sorodstvenih povezav, v smislu »jabolko ne pade daleč od drevesa«. V sociologiji obstaja teorija, da zaradi takih označevanj ljudje, ki so neodklonski, postanejo odklonski. Ljudje se začnejo družiti s sebi enakimi odrinjenimi in začnejo povzročati težave, ker se je lažje dokazati na negativen kot na pozitiven način. Poznam primer učenca, ki so ga v osnovni šoli tako obravnavali vsi, med njimi tudi učitelji. Postal je zelo odklonski. Zato bi se v Zasavju morali zavedati, kakšno škodo ljudem povzročamo s tem, ko jih etiketiramo. Posledice so lahko zelo hude.
Kdo je največkrat žrtev?Žrtev je po navadi oseba, ki ima najmanj družbene moči, v družinah je to otrok. Tukaj pride seveda do stereotipov, da so moški izvajalci nasilja in ženske žrtve. Tudi moški so velikokrat žrtve, vendar v družbi, ki ima še vedno zelo tradicionalen pogled na spola, moški prikrivajo nasilje in se ne odločijo za prijave, zaradi zasmehovanja.
Ali opazite kakšne razlike med nasiljem včasih in danes?Vedno poudarjam, da je v naši družbi prevelika stopnja tolerance do nasilja. Včasih je bilo več poudarka na fizičnem nasilju. Saj se je dejansko le fizično nasilje označevalo kot nasilje. Danes je več psihičnega, verbalnega in spolnega nasilja. Vse oblike so bile seveda prisotne tudi v preteklosti, a so imele žal premalo pozornosti. Tako se danes zdi, da je nasilja veliko več, kar ne drži. Več je prijav, saj o tem več govorimo.
Kako problematičen je nasilje na spletu?Takih primerov je veliko. Mladi mislijo, da starejši iz tega delamo cirkus, ker se bojimo oziroma ne zaupamo novi tehnologiji. Obstaja super spletna organizacija Logout, na kateri lahko dobite različne informacije o tej vrsti nasilja. Te podatke ima seveda tudi policija, a žal lahko ukrepajo le z zamikom, saj morajo najprej pridobiti informacije. Je pa to nasilje zelo kruto in žrtve so v izrazitem položaju nemoči. Pod to obliko nasilja spada tudi tako imenovano nasilje lover boy, ki ga največkrat izvajajo moški različnih starosti. Ustvarijo si drugačno identiteto in osvajajo osnovnošolska dekleta, ki si želijo pozornosti in ljubezenskega odnosa. Ta vrsta nasilja se v veliko primerih sprevrže v spolno nasilje.
Ali ste na Gimnaziji in ekonomski srednji šoli Trbovlje imeli težave s kriminalom?Ne. Naša šola s tem nima težav, dijaki so lepo vzgojeni. Tudi obiskovalci, ki pridejo od zunaj in pomagajo oziroma so vključeni v različne projekte, jih vedno pohvalijo. Šola je lepo urejena, nikjer ni poškodb inventarja, kar kaže na primeren odnos dijakov do skupne lastnine. Morda je prednost tudi v tem, da težave prej zaznamo in se z dijaki pogovorimo oziroma se oni obrnejo na nas, ker smo majhna šola. Vandalizma na šoli nimamo.
Kakšen je temelj razlage, zakaj oseba izvaja nasilje?Prav gotovo ima neke razvojne nedodelane faze. V sociologiji pa nas zanima njegova starost, družina in kaj se v družini dogaja, kakšni so odnosi… Največkrat žrtev družinskega nasilja začne izvajati nasilje nad drugimi zunaj družine. Zelo pogosto so kriminalni tisti, ki imajo naslednje značilnosti: moški oziroma mlajši moški, ki imajo nizek družbeni položaj in ne vidijo priložnosti, da bi se lahko povzpeli višje po družbeni lestvici. Za njih je zelo značilen vandalizem. Poškodujejo stvari, ker so jezni na družbo, v kateri ne vidijo možnosti in priložnosti. Njihovo vedenje ni odklonsko zato, da bi nekaj pridobili, temveč z njim izražajo svojo statusno frustracijo.
