Železniško postajo, prekrito z novo stekleno kupolo, so v Strasbourgu poimenovali kar sodobni sarkofag, pivnico pa akademija piva. Med sprehodom po zgodovinski četrti mesta, Petite France, lahko naletite na tablo, ki mimoidoče opozarja, da je v tej preprosti hiši »komaj sedemletni slikar Gustav Doré narisal svoje prve risbe«. V mestu z eno najlepših gotskih katedral iz rdečega peščenca pa so delovali tudi pomembni umetnostni zgodovinarji in muzealci.
Laboratorij Evrope
Wilhelm Bode, ustanovitelj in direktor berlinskih muzejev (danes Bodejev muzej), je prišel v razrušeni Strasbourg reševat kulturno dediščino po francosko-pruski vojni konec 19. stoletja. V palači Rohan je zasnoval Muzej lepih umetnosti ter presenetil s postavitvijo del, ki se je ohranila vse do danes. Ni namreč slepo sledil kronološkemu redu, temveč je v raznobarvnih dvoranah predstavil različne smeri, šole in žanre, pa tudi topike, na primer Umetnost revolucionarnega časa, vmes pa postavil kopije mojstrovin, denimo Leonardove Ane Samotretje in Tizianove Danaje. Spodbujal je zasebne zbiralce, jih uspešno povezal z muzeji in pridobil vrsto donacij.
Pomemben utemeljitelj umetnostnozgodovinske stroke in ikonologije Aby Warburg je doktoriral na tamkajšnji univerzi. Njegov korpus podob Mnemosyne Atlas je sicer ostal nedokončan, je pa na podlagi njegove bogate knjižnice nastal sloviti raziskovalni Warburgov inštitut, ki še danes deluje v Londonu. Obema osebnostma so se poklonili na obsežni razstavi Laboratoire d'Europe. Strasbourg 1880–1930 (Strasbourg, laboratorij Evrope 1880–1930), ki je pravkar na ogled v Muzeju moderne in sodobne umetnosti (MAMCS). Njuno delo in pomen so predstavili s kulturološkega, znanstvenega in umetnostnozgodovinskega vidika in ju postavili v kontekst časa in prostora. Obiskovalce nagovarjajo tudi z video portreti, ki ju prikažejo v bolj osebni luči. Tako denimo izvemo, da Bode kot velik ljubitelj italijanske renesanse in Botticellija ni maral El Greca, zato je poklonjeno sliko iz svojega matičnega berlinskega muzeja prestavil raje v strasbourškega.
Glasbena soba in slovar nadrealizma
Poleg te velike razstave o kulturni zgodovini mesta je v MAMCS odlična tudi njihova stalna zbirka. Lahko se pohvalijo s številnimi deli dveh »svojih« umetnikov, Gustava Doréja in Jeana Arpa, pa tudi z video zbirko z deli Billa Viole, Nam June Paika in Woodyja Vasulke.
V zbirki sta tudi dve izjemni postavitvi: prva je rekonstrukcija glasbene sobe s keramično dekoracijo, ki jo je za arhitekturno razstavo v Berlinu leta 1931 zasnoval Vasilij Kandinski in v njej združil izkušnji gledanja umetnin in poslušanja glasbe. Druga pa je zvočni ambient, kjer nam iz niza zvočnikov glasovi hkrati prebirajo gesla iz Kratkega slovarja nadrealizma, ki sta ga uredila André Breton in Paul Éluard leta 1938.
Apollonia – evropske umetnostne izmenjave
Institucije Sveta Evrope v velikanskih kovinskih in steklenih zgradbah so seveda spremenile življenjski prostor v nekdanji vasi z vrsto kmetij. V tem predmestju zdaj domuje tudi ena najaktivnejših tamkajšnjih organizacij za sodobno umetnost Apollonia, ustanovljena leta 1998 kot združenje za spodbujanje in izvajanje evropskih umetnostnih izmenjav. Za njihov program je značilno sodelovanje na ravni razširjene evropske regije, ki šteje 47 držav. Z interdisciplinarnim projektom Artecitya/e.cité. Predstave o mestu prihodnosti že leta raziskujejo vlogo umetnosti v urbanih okoljih in predstavljajo evropska umetnostna prizorišča.
Doslej so se zvrstili denimo Praga, Berlin, Gdansk, Rethymno, Bukarešta in Almaty, od septembra pa tam poteka projekt e.cité – Ljubljana na temo urbanosti, mesta, prebivalstva, javnega prostora in participatorne umetnosti. Jeseni so se z razstavami in performansi predstavili skupina BridA, Radio Cona, Martin Bricelj in Polonca Lovšin, od konca januarja pa poteka sklepni del projekta z razstavo Projicirani pogledi. Od urbane umetnosti do fikcije in distopije v galeriji Espace Apollonia na tematiko urbanega prostora v njegovi vsakdanji, utopični in distopični razsežnosti; na ogled je 19 videodel. Na dan otvoritve sta potekala tudi performans Čaj za petNeje Tomšič in odprtje instalacije Mihe Štruklja z naslovom Skica za paviljon v paviljonu bivšega dvorca, danes sedeža Lieu d'Europe. V kombinaciji eksaktne stenske risbe, ambivalentnih fragmentov in sledi s prostorskim uokvirjanjem v perspektivičnem rezu je umetnik uspel nakazati možno pot utopičnega paviljona z večplastnimi pomeni.
