Ne le na Ptuju in v Cerknici, tudi v Ljubljani je za en dan zavladal karneval. Na Novem trgu, kjer se je začela povorka, in na Kongresnem trgu je bilo v soboto dopoldan mogoče videti nepregledno število bolj in manj domiselnih mask. Ulice so zavzele pikapolonice, Batmani, Bedanci, kurenti, Peter Pan, kavboji in indijanci, klovni, različne maske iz Vojne zvezd... Največ pozornosti pa so požele skupine mask, ki so se ob številnih zvedavih pogledih in navdušenih vzklikih razbohotile med sprehodom ob Ljubljanici.
Orači orjejo za debelo repo
Med njimi so bili Orači iz Jablovca pri Podlehniku. Trideset članov skupine se je iz Haloz z avtobusom napotilo proti Ljubljani. Le nekaj minut je še manjkalo, preden jih je napovedovalka dogodka pozvala, naj se priključijo povorki, ko je Ernest Večerič, napravljen v sejalca, začel razlagati njihovo zgodbo. »Orači gremo po vasi, orjemo za debelo repo in mastne prašiče. Preganjamo zimo in prinašamo toplo pomlad,« je povedal. Za njim so stali kujuči. Na glavah so imeli pokrivala, ki jih naredijo sami – papir oblikujejo v oblike raznih rož. »V naši skupini so še pokari, ki pokajo, in koranti,« je razložil, nato pa opozoril, naj korantov ne zamenjamo s kurenti. Koranti imajo namreč na glavi kravje roge, obrnjene navzgor, kurenti pa imajo perje in trakove. »Maske so del družinske tradicije, ki traja vse od časov mojega pradeda.«
Kostumi s 130-letno tradicijo
V povorki so bili tudi otroci. Za najboljšo masko so tekmovale osnovne šole. Med njimi osnovna šola Martina Krpana z ljubljanskih Fužin. Dvaintrideset otrok je predstavljalo pravljico Žogica Nogica. Ta je bila na čelu kolone, ob njej prometnik, za njim pa zeleni zmaji. »Zgodbo smo malo prilagodili. Namesto papirnatih smo naredili zelene zmaje,« je povedala učiteljica razrednega pouka Tina Hering. Že novembra so učenci od drugega do petega razreda začeli izdelovati kostume. »Naučili smo se, da moramo varčevati z barvo in lepilom, sicer ju zmanjka,« je rekla učenka, ki je bila napravljena v Žogico Nogico. »Otroci so pokazali veliko interesa. Še preveč se jih je prijavilo na to interesno dejavnost, zato smo morali skupino malo oklestiti,« je dodala učiteljica. Nato se jim je počasi že mudilo, kajti na ploščadi Kongresnega trga jih je tako kot druge osnovnošolske skupine čakal nastop.
Medtem ko so otroci nastopali, so se maske pri repu povorke šele počasi približevale Prešernovemu spomeniku. Razposajenim Rečankam se ni nikamor mudilo, ko so na Tromostovju postale, da bi nekaj več povedale o svojih maskah. »Poglejte črte na naših kostumih. Bela pomeni rojstvo, rumena ljubosumje, rdeča ljubezen, črna pa smrt. Vse skupaj predstavljajo življenje,« je z glasnim smehom povedala Mirna Špegar. Njena hčerka Iva in prijateljice so dodale, da so take kostume izdelovali že približno pred 130 leti, in sicer v Kraljevici pri krškem mostu, od koder prihajajo, imenujejo pa se Mesopustari.
Na Reki imajo precej večji, bolj pisan karneval z daljšo tradicijo kot v Ljubljani. A kljub temu že vrsto let za pusta prihajajo v slovensko prestolnico. »Tu je zabavno in radi imamo Slovence. Pa še bivša žena mojega moža je bila od tu,« se je zakrohotala Mirna Špegar, nato pa pojasnila, da moža tokrat ni zraven, ker je na meji ugotovil, da ima pretečeno osebno izkaznico. Tako se nismo mogli izogniti meddržavnim odnosom. »Potem ko preženemo zimo, si želim miru na svetu. In tudi med Slovenijo in Hrvaško,« je dodala s kozarcem v roku. V njem je bil gemišt, mešanica radenske in vina. »Pri nas gemišt teče iz pipe,« je dejala šegavo, nato pa ob zvokih pesmi Večeras je naša fešta, ki jo je igrala njihova karnevalska klapa, dodala še eno željo: »Naj ribiči svobodno lovijo tu in tam. In naj se ne delimo, saj smo vsi Jugoslovani.« Nato jih je pot vodila proti Kongresnemu trgu, od tam pa v Kranj, na Ig, zvečer na ples na Reko, naslednji dan pa na reški karneval. Za Mesopustari je naporen konec tedna.
