»Dolina šentflorjanska, pozdravljena,« je svoj govor na sredini Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu začel predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer, ki že ob enaki priložnosti lani ni skoparil z ostrimi mislimi o stanju slovenske kulture in splošnega duha v državi. Podobno neposreden je bil tudi letos, pri tem pa se je večkrat naslonil na kritično držo pred sto leti umrlega pisatelja Ivana Cankarja; med drugim je izhajal iz pisateljeve definicije Šentflorjancev, ki prezirajo umetnike in umetnost. Vzporednic s sedanjim trenutkom, ko se kar vrstijo očitki na račun ministrstva za kulturo, položaj umetnikov pa je vse slabši, mu vsekakor ni bilo težko najti.
Oblast umetnosti ne mara
»Kultura je nepotrebna tako ljudstvu kakor narodu, je Cankar zapisal že leta 1907. Sprašujem se, kaj je danes drugače,« je nadaljeval Möderndorfer, medtem ko so se obrazi politikov v dvorani vse bolj kisali. »Toda umetnik je vest družbe, umetnost pa pravzaprav edina prava, neideološka opozicija neumnostim oblasti, zato oblastnike neprestano moti. In morda je ravno v tem odgovor, zakaj želijo vse vlade umetnost potisniti v sfero prijetne zabave in jo narediti neškodljivo,« je dejal. Del tega je po njegovem mnenju tudi zmanjševanje sredstev za nevladno produkcijo, iz katere je izšla večina slovenskih umetnikov. »Ukinjanje nevladne umetnosti je v resnici ubijanje nacionalne kulture. Zato je danes ne samo slovesen, ampak tudi malo žalosten dan.«
Še ostreje je napadel populistične smernice v kulturi, ki umetnost silijo v komercializacijo: »Trditev, da mora umetnost izpolnjevati pričakovanja najširše javnosti, je neumnost – in to nevarna neumnost. Kar priznajmo si: kakšna so v resnici kulturna pričakovanja najširše javnosti? To so zabavna glasba, kvazietnokultura, komedije s pačenjem nastopajočih, neskončne televizijske nadaljevanke z lažnim čustvovanjem, popleskan umetniški kič in podobno. Če bo država v svoji kulturni politiki sledila le pričakovanjem najširše javnosti, bo ta dežela potonila v kulturno temo.«
Cenzura še vedno obstaja
Država umetnikov danes ne preganja več kakor v času Cankarja, je pristavil govornik, toda le zato, ker je oblastnikom že vseeno za besede državljanov. »Značilnost današnjega časa ni demokracija, ampak ignoranca. In cenzura obstaja. To je cenzura kapitala. Če vam kakšno umetniško stališče ni všeč, ga ukinete pod pretvezo, da ni denarja, da je zaukazano varčevanje, da gre za prerazporeditev sredstev.« Ob tem je opomnil še, da vlada z lahkoto financira tuja podjetja, za kulturo pa ji venomer zmanjka denarja; čez noč se spišejo posebni zakoni, naj gre za »lex Mercator« ali druge, ki začnejo veljati tako rekoč nemudoma, o posebnih zakonih, ki bi pomagali slovenski umetnosti, pa ni sledu.
Aplavzi, ki so prekinjali njegov govor, so bili v nadaljevanju proslave namenjeni še vsem letošnjim nagrajencem. Nagrade Prešernovega sklada za umetniške dosežke v zadnjih letih so prejeli direktor fotografije Marko Brdar, igralec Matej Puc, dramatičarka Simona Semenič, intermedijska umetnica Maja Smrekar, plesalka Valentina Turcu in fotograf Boris Gaberščik, potem sta Prešernovo nagrado za življenjsko delo prevzela še pesnik, dramatik in prevajalec Boris A. Novak, ki je v sila poetičnem govoru zbranim namenil dolg niz svojih verzov, ter baletni solist, koreograf in režiser Janez Mejač, ki je med drugim priznal, da nagrada v njem vzbuja toliko čustev, da bi kljub več kot osmim križem »morda lažje zaplesal kot spregovoril«.
Od recitalov do stojnic
Kritični toni so zaznamovali tudi današnji tradicionalni recital na ljubljanskem Prešernovem trgu, ki ga že več kakor 30 let pripravlja Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Predsednica združenja, igralka Saša Pavček, je namreč skladno z geslom tokratne prireditve Lepa beseda lepo mesto najde vljudno, a odločno opozorila, da »politika veže roke umetnosti«. »Našo stisko in jezo nad brezbrižnim odnosom države, kakor tudi našo radost pri ustvarjanju, ljubezen do umetnosti ter humor, prepoznavamo v besedah Prešerna in Cankarja,« je povedala. Tegobe današnjega umetnika so po njenih besedah enake kot nekoč: Prešeren, ki je povzdignil slovenščino na evropsko raven, je bil pravzaprav prekarni delavec, Cankar pa je bil obupan nad socialno in duhovno revščino ter nad zaničljivim odnosom do kulture in umetnosti. Opoldanska recitala so pripravili tudi v Mariboru, in sicer na Grajskem trgu, ter na novogoriškem Bevkovem trgu.
Več kot tisoč ljudi se je udeležilo tudi osrednje slovesnosti v Vrbi. Vse zbrane v Prešernovi rojstni vasi je nagovorila predsednica Slovenskega centra PEN Ifigenija Simonović. »Plemenitost umetnosti zaznavam kot iskanje lepote, ki je v tistem, kar daje smisel človekovemu življenju,« je dejala. V Kranju pa so ob kulturnem prazniku znova pripravili Prešernov smenj, na katerem se je okoli 20.000 obiskovalcev lahko vrnilo v 19. stoletje, si na stojnicah ogledalo izdelke rokodelskih mojstrov, prisluhnilo Prešernovim pesmim in lajnarjem, spremljalo nastope folklornih skupin ter obiskalo kranjske kulturne ustanove, v katerih so – tako kot drugod po Sloveniji – ponujali pester nabor brezplačnih dogodkov. Med drugim so v Prešernovem gledališču Kranj zvečer gostili tudi letošnje nagrajence, ki so imeli danes kar natrpan urnik, saj jih je na tradicionalnem sprejemu že čez dan pričakoval tudi predsednik republike Borut Pahor, vendar pa sta se vljudnostnega obiska udeležila le Valentina Turcu in Janez Mejač.
