»Jok brate, odpade,« in druge domislice iz filma Jožeta Bevca To so gadi so v sredo v Cankarjevem domu navduševale nostalgično občinstvo, tako tiste, ki so si film ogledali že tolikokrat, da so replike naznanjali kar vnaprej, kot mlade, ki so film videli prvič. Vse skupaj so ob koncu pozdravili tudi ustvarjalci in ustvarjalke filma, med njimi Radko Polič, Manca Košir in Matjaž Turk. To so gadi je četrti slovenski film, ki bo na voljo tudi v formatu blu-ray, ki omogoča shranjevanje filmov v visoki ločljivosti.
Kot je povedala Nerina T. Kocjančič, vodja promocije in distribucije pri Slovenskem filmskem centru, se je zgodba o restavriranju slovenskih klasikov začela pred desetimi leti, ko so bili postopki še precej dražji kot danes. »Medtem ko so filmsko ozaveščene države takoj začele pripravljati prednostne sezname filmov, smo pri nas lep čas razpravljali o tem, kaj naj bi sploh bila prioriteta. V tem času je večina televizij prešla na tehnologijo HD, kar je pomenilo, da vsa slovenska filmska klasika ni bila več primerna za predvajanje, saj ni več ustrezala novim tehničnim parametrom.« Prednostni seznam celovečernih filmov pa smo dobili šele leta 2016.
Poleg filma To so gadi so bili doslej restavrirani in v zbirki SI-FI Klasika izdani še filmi Dolina miru Franceta Štiglica iz leta 1956, Sedmina Matjaža Klopčiča iz leta 1969 in Na svoji zemlji Franceta Štiglica iz leta 1948. Letos ima Slovenski filmski center na razpolago 20.000 evrov, kar zadošča za en film, tako kot v zadnjih štirih letih, še dodaja Nerina T. Kocjančič.
Malce zelenkasti gadi
Po besedah Bojana Mastilovića iz zavoda Iridium film, ki je vodil restavriranje filma To so gadi, Slovenija na področju restavriranja filmov precej zaostaja za drugimi evropskimi državami, saj tudi samemu postopku namenja manj denarja kot v tujini. »V vzhodni Evropi restavracija celovečernega filma stane od 35.000 do 40.000 evrov, pri nas pa smo bili za delo, ki v povprečju traja tri mesece in pol, plačani približno 17.000 evrov. Veliko dela pri obnovi tako niti ni plačanega, ampak mi smo se obnove lotili z ljubeznijo, z višjim ciljem, da ohranimo filmsko dediščino.« Da je šlo za delo iz ljubezni, govori tudi podatek, da se je restavracija prav tega filma precej razpotegnila, na kar sedem mesecev.
»V običajnem času smo izpolnili pogoje Arhiva Republike Slovenije, a sami z rezultatom nismo bili povsem zadovoljni, zato smo se mu še dodatno posvetili.« Težava so namreč barve, ki so nekoliko neskladne. »Korekcija barv praviloma poteka glede na predmet v filmu, za katerega vemo, kakšne barve bi moral biti. V filmu To so gadi je prizor v kuhinji, v katerem je na omari porcelanasti prašiček. Če smo želeli, da imajo igralci kožo normalne barve, je bil prašiček zelen, če smo želeli, da bi bil prašiček bele barve, pa so bili obrazi igralcev vijolični,« je postopek barvne korekcije opisal Mastilović.
