V nizki rumenkasti stavbi v Malenškovi ulici je že vse pripravljeno. Ob mizah so skrbno zloženi majhni stoli, police so polne knjig s pravljicami, v kotu k igri vabi skrivnostna hiška. Manjka le še razposajen otroški smeh. Ta bo prišel takoj, ko bodo uredili še zadnjo potrebno dokumentacijo in bo pristojno ministrstvo dalo zeleno luč za odprtje novega zasebnega vrtca. V prostornih sobah je še do nedavnega svoje dejavnosti organiziralo ljubljansko društvo vojnih invalidov, zdaj pa so prostore namenili najmlajšim. Ekipa zavoda Mladost in modrost blizu univerzitetnega kliničnega centra tako ustanavlja vrtec Lepa zgodba.
»Cilj našega zavoda je medgeneracijsko sožitje in solidarnost kot temelj družbe,« pojasnjuje vodja zavoda Petra Perčič in dodaja, da bodo k temu cilju stremeli tudi pri oblikovanju vrtčevske dejavnosti. Pri ustvarjanju programa in delavnic se zato želijo povezati s sosedi, tako s člani Društva vojnih invalidov Ljubljana, s katerimi si delijo prostore, kot tudi s prebivalci soseske. Z Lepo zgodbo nameravajo na Vodmatu zgraditi nov medgeneracijski most.
Ker babice in dedki niso vedno blizu
»Z medgeneracijskim sodelovanjem bi radi povrnili vrednote, in če želimo to storiti, moramo začeti pri najmlajših,« poudarja Perčičeva. Povod za ustanovitev vrtca s poudarkom na medgeneracijskem sodelovanju je bilo tudi opažanje, da vse več mladih družin sledi priložnostim za službo in zato ne bivajo več v domačem kraju starih staršev, številni dedki in babice so še vedno v službi, kar je bila včasih bolj izjema kot pravilo.
Kot primer medgeneracijskega sodelovanje v zavodu ob tem izpostavljajo glasbene delavnice, na katerih bi člani društva vojnih invalidov lahko otroke učili pesmic, ki so jih starostniki peli v svojih otroških letih, prav tako bi otrokom lahko pokazali priljubljene izštevanke iz svojega otroštva, na ustvarjalnih delavnicah bodo otroci spoznavali ročne spretnosti, kot sta kvačkanje in kleklanje.
»Pri ideji smo izhajali iz dejstva, da nam starejši lahko ponudijo znanje, ki ga ni mogoče pridobiti iz knjig, temveč zgolj s sodelovanjem. Mlajši pa pustijo pečat starejšim. Posledica medgeneracijskega sodelovanja je dvig samopodobe ter spoznavanje življenja drugih generacij in sprejemanje različnih mnenj,« je prepričana Perčičeva. Kot dobro prakso med drugim navaja primere v Ameriki, kjer ponekod v pritličnih prostorih domov za starejše delujejo vrtci.
Od gostilne do vrtca
V stavbi, takrat ta še ni bila del glavnega mesta, temveč je bila v vasi Udmat (Vodmat) pri Ljubljani, se je leta 1792 rodil pesnik, pisatelj in duhovnik Janez Cigler. Pred desetletji je bila nato na Malenškovi ulici 1 gostilna Pri Španu, zdaj bo vrtec. Ko bo odprl svoja vrata, bo v njem najprej prostor za eno skupino otrok, starih od enega do treh let. Hišo si bodo malčki delili z ljubljanskim društvom vojnih invalidov, v katerem je povprečna starost članov 87 let.
Društvo deluje že več kot dve desetletji. Objekte na Malenškovi ulici so v tem času temeljito prenovili, ves čas pa tudi skrbijo, da bi prostori imeli pestro vsebino. »Ker je balinišče slabše obiskano, ta igra je namreč bolj značilna za Primorsko kot za Ljubljano, razmišljamo, da bi pozimi na tem območju uredili drsališče za otroke. Balinišče je ograjeno, v prostoru ob njem bi lahko stregli čaj. Društvo ima tudi bogato knjižnico, kjer bi lahko v prihodnje zaživel družabni prostor za starejše,« načrte, ki mu jih ne zmanjka, opisuje predsednik Društva vojnih invalidov Ljubljana Anton Orožim.
Veseli se tudi »novih sosedov« in sodelovanja z vrtcem, a se hkrati zaveda, da je gradnja medgeneracijskih mostov daljši proces: »Skupinice otrok ne bo težko sestaviti, medgeneracijski odnosi pa se bodo vzpostavili s časom.«
