Najprej velja opisati razmere v deželi nasploh oziroma med študentsko populacijo. Ta je postala številnejša, obenem pa se je obrnilo razmerje med številom tistih, ki so študirali tehnične smeri, in študenti na humanističnih študijih. Tega ne smemo zanemariti. Kajti prvi so bili, kot je v tistih časih označil nekdo, »nestrpni zagovorniki smotrnosti«, medtem ko so družboslovci, inspirirani z branjem prekucniških knjig in avtorjev, kakršen je bil Herbert Marcuse, obenem pa tudi pod vtisom dogajanj po svetu, med katerimi so prednjačile novice o protestih mladine v ZDA proti vietnamski vojni, izgorevali v želji pridružiti se svetovnim dogodkom. In tokovom.
Ekonomski razlogi za upor
Šestdeseta so leta, ko se je v Sloveniji začel ustvarjati socialistični srednji razred, sloj ljudi, ki niso imeli več namere delati v primarni proizvodnji, ampak so jih zanimale zaposlitve v gospodarstvu, upravi, politiki, kulturi in podobnih nivojih družbene superstrukture. Zadeva se da povezati generacijsko. Če pogledamo, kdo so bili ljudje, ki so bili vpleteni v študentsko-protestniška dogajanja, gre za prve povojne letnike. Od generacij, ki so doživele drugo svetovno vojno in tudi čas pred njo, je bila mladina bistveno drugačna prav po tem, da je ni doživela. Odraščala je v miru in tudi neke vrste blagostanju, obenem je bila deležna podučevanja starejših, ki so bili zavoljo svojih doživetij toliko bolj rigidni. Tudi tradicionalni. »Bili smo prva povojna generacija, ki se je rodila v svet prosperitete, vseeno pa je bila obkrožena z vietnamsko vojno, z odzivi na dekolonizacijo. Gibanja v socialističnih državah so se soočala s hujšim tradicionalizmom kot tista na Zahodu. To je ugotovil tudi Anthony Giddens, angleški sociolog, češ da je komunizem bistveno bolj konzerviral tradicionalizem, kot so bili sistemi na Zahodu, kar se danes da prepoznati skozi odnos do gejev, ki je v vzhodnih državah še vedno bistveno bolj nazadnjaški kot v zahodnih,« pravi dr. Darko Štrajn, letnik 1949.
A razlogi za revolt so bili v osnovi vendarle ekonomski. Za tedanje ekonomsko-politične razmere v Jugoslaviji je bilo značilno, da je leta 1968 že bilo jasno, da gospodarska reforma, kot je bila zastavljena leta 1965, ni uspela. Od vseh namer po reformi centralističnega planskega socialističnega gospodarstva, ki se je reformiralo v bolj tržno smer, je običajen državljan občutil predvsem višje cene oziroma stroške življenja. Razlike med bolj in manj premožnimi sloji so se povečale, pri čemer je premožnost oziroma privilegiranost v tistih časih praviloma povezana s partijsko pripadnostjo ali pa s pozicijo v politiki ter vojski. Dejanske razmere so postale izrazito nasprotne deklariranim ciljem socializma, kar je kakopak predvsem čutila mladina.
V Ljubljani drugače od Beograda
Na premožnejše in revnejše se je začela deliti tudi naraščajoča študentska populacija. Na tiste, ki so finančno zmogli študirati, in tiste, ki so imeli s financiranjem samega sebe več težav. V ugodnejšem položaju so bili študentje iz Ljubljane in tisti, ki so izhajali z gospodarsko uspešnejših območij oziroma iz tako imenovanega industrijskega polmeseca, ki so ga tvorile točke Celje-Ljubljana-Jesenice. Na gospodarsko uspešnejših območjih si lažje dobil štipendijo. Prvi nemiri so se zgodili v študentskih domovih, med populacijo, ki ni bila iz Ljubljane, razlog za prve proteste maja 1968, ki pa so bili omejeni na študentsko naselje, je bila ideja sveta študentskega naselja o izpraznitvi dveh študentskih blokov za potrebe turizma oziroma o povečanju stanarine med počitniškimi meseci. Predstavljajmo si: živiš v socializmu, v katerem vsak dan poslušaš floskule o družbi enakopravnosti, potem pa doživiš, da bo oblast začela tržiti blok, zgrajen iz družbenih sredstev, v povsem dobičkonosne namene. A oblast je tisti prvi konflikt skompenzirala, predvsem se pa v Ljubljani leta 1968 ni zgodil Beograd, kjer so se študentje spopadli s policijo.
Za vsakogar, ki se želi podrobneje seznaniti s takratnim dogajanjem, je še vedno na voljo zbornik Študentsko gibanje 1968–72, ki je izšel leta 1982. V njem lahko preberemo poročila in članke iz tistega časa. V enem od njih, objavljenem spomladi leta 1969, Franci Pivec ponuja naslednjo razlago tega, zakaj se leto 1968 v Ljubljani oziroma Sloveniji ni zgodilo s tolikšno intenziteto, kot se je drugod po Evropi. Med drugim je zapisal naslednje vrstice: »Dejstvo, da se je administracija Staneta Kavčiča v izvršnem svetu že od samega začetka lotila študentskih problemov z doslej neobičajno smotrnostjo in resnično razveseljivo doslednostjo. Vsaka diskusija slej ko prej pristane na tirnicah kontrolirane konfrontacije. Še tako radikalno tezo je bilo mogoče razvrstiti v določene koncepte.«
Ob tem, da je bil na oblasti spretni Stane Kavčič, tudi mladina na drugi strani nikakor še ni bila dekadentna, »rokenrolizirana« ali celo vandalska. Dogajanje leta 1968, kot tudi leta 1971, ni povezano z rock'n'rollom toliko, kot se morda komu zdi. Navsezadnje protesti niso bili podprti z glasbo, ampak s poezijo. Brale so se pesmi. Slovenska rock scena je bila še v predfazi. Doca Marolt, pevka Belih vran, benda, ki v osnovi spada v korpus Slovenske popevke, a je deloma že bil inspiriran s hipijevstvom, pravi: »Leta 1968 je bila kompletna glasbena scena strogo 'straight'. Nobenih mamil. Tudi vedenje o glasbi je bilo zelo omejeno. Pri Belih vranah je Dejvi (Tadej Hrušovar, šef benda) vedel za Mamas and Papas, Simon and Gartfunkel ter Shadows so mu bili všeč. O zasedbah Iron Butterfly ali Jefferson Airplane ni vedel nihče nič. Spomnim se, da sem leta 1967 dobila ploščo skupine Doors, ki so bili takrat neznanka. Prav tako se spomnim prepira s Šniclom (Tomaž Domicelj), v katerem sem uporabila besedo vibracije, ob čemer je on popolnoma vzkipel, češ, o kakšnih vibracijah govorim.« Rock'n'roll v Sloveniji se je zgodil šele kasneje. S Sinovi in Buldožerji. A o tem drugič.
