Bolj se je bližal začetek zimskih olimpijskih iger v Južni Koreji, več zaskrbljenosti je bilo zaslutiti med organizatorji in udeleženci zaradi stopnjevanja napetosti med obema Korejama. Toda ko je severnokorejski voditelj v svojem novoletnem nagovoru naroda omehčal retoriko, uradni Seul pa začel diplomatsko ofenzivo, s katero je želel pripeljati severno sosedo v Pjongčang (Severna Koreja se ne udeležuje zimskih olimpijskih iger od leta 2010), je kriza na Korejskem polotoku dobila bolj milo podobo.
Videti je bilo, da bodo zimske olimpijske igre dosegle tisto, kar ni uspelo javni in tajni diplomaciji ter mednarodnim gospodarskim sankcijam. Pjongjang je brez večjih zapletov privolil v srečanje z južnokorejsko delegacijo, na katerem so dokaj hitro dosegli dogovor o udeležbi peščice severnokorejskih športnikov na olimpijskih igrah – v hokeju, smučanju in drsanju. A to ni bilo vse.
Južnokorejski politiki so očitno ugotovili, da se od spravljivosti Severne Koreje, ki je deloma tudi posledica mednarodnih sankcij, da iztržiti veliko več, in so predlagali, da bi športniki obeh držav stopali pod isto zastavo, da bi žensko hokejsko moštvo tvorile igralke obeh držav in da bi ob blagoslovu olimpijskega komiteja v Pjongčang povabili še kakšnega severnokorejskega športnika. Vse to naj bi odprlo vrata novim otoplitvam in na koncu morda celo dogovoru o postopni jedrski razorožitvi Severne Koreje.
Vsem »servilnost« ni všeč
Delegaciji obeh Korej sta se pogovarjali tudi o možnosti, da bi nekateri južnokorejski športniki, ki se sicer niso uvrstili na olimpijske igre, odšli trenirat v novo odprto severnokorejsko zimsko športno središče, kjer bi se pridružili severnokorejskim športnikom.
Športna otoplitev, ki je nekoliko ublažila politično napetost, ki jo je izzvala Severna Koreja s stalnimi jedrskimi poskusi in poskusi z raketami dolgega dosega, ni bila z odobravanjem sprejeta pri vseh Južnokorejcih. Del jih namreč meni, da je predsednik Moon Jae In v želji, da bi Koreji znova stopili na pot vsaj dobrososedstva, če ne že ponovne združitve, prestopil tanko črto med iskanjem sožitja in servilnostjo ter nedopustnim popuščanjem severnokorejskemu diktatorju Kim Jong Unu.
Na stežaj odprta vrata severnokorejskim športnikom in funkcionarjem, korakanje pod skupno zastavo in oblikovanje skupnega hokejskega moštva je za nacionaliste in mlajši južnokorejski rod pretirano popuščanje agresivni Severni Koreji, ki že meji na servilnost. V Seulu so pripravili demonstracije, na katerih so zažigali severnokorejsko zastavo in slike Kim Jong Una, ki je z nenadno spravljivostjo »ukradel« blišč olimpijskih iger. Potem ko je bil nekaj časa v ospredju suspenz ruskih športnikov, zdaj vsi govorijo o politični dimenziji in pozitivnih učinkih olimpijskih iger na razmere na polotoku. Južnokorejska odlična organizacija, izjemno pripravljena športna prizorišča in južnokorejsko gostoljubje pa so porinjeni nekam daleč zadaj.
