Kulturno področje je po osamosvojitvi imelo nenavaden razvoj, za katerega je značilna ne le ohranitev, ampak celo krepitev javnosektorske kulturne mreže, hkrati pa vztrajna rast vse bolj razvejanega nevladnega kulturnega sektorja, ki ga ministrstva sprva niso jemala resno, ker je prevladovalo staro socialistično mnenje, da gre za »mladinsko«, »alternativno« ali »eksperimentalno« produkcijo, nekakšno valilnico umetnikov, ki potem, ko »odrastejo«, po »naravni poti« preidejo v javni sektor. Težava so se pokazale, ko je sredi 90. let nevladni sektor postal t
Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.
Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.
Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.
