Dr. Franc Pohleven: Za zdravje in dobro počutje je najboljša hiša iz lesa

Danes živimo v zelo razdvojenih časih. Kot opozarja dr. Franc Pohleven, po osnovni izobrazbi biolog, tudi ustanovitelj Tehnološkega inštituta za lesarstvo, v zadnjem času pa se intenzivno ukvarja s promocijo lesa in poudarjanjem pomena lesnopredelovalne industrije ter lesnih izdelkov za obvladovanje klimatskih sprememb, se po eni strani zavedamo pomena varovanja okolja in zdravega načina življenja: »Po drugi strani pa uporabljamo sodobne materiale (gradiva), s katerimi negativno vplivamo na okolje in človeka.«

Človek se vedno bolj zaveda pomena zdrave hrane, z globalnimi podnebnimi spremembami pa tudi samega pomena okolja. Pri pridelavi hrane smo tako že začeli upoštevati, kje in kako je smotrno gojiti vrtnine, iz kakšnega materiala bomo gradili hiše ali bivalna okolja, pa žal še ne. Celo stimuliramo oziroma smo privrženci plastike in armiranega betona, jekla in železa. V zadnjem času se številni že zavedajo prednosti lesa za gradnjo. Ker pa žal država še vedno s subvencijami in z olajšavami trošarin stimulira nezdrave materiale, je les kot naravni material dražji od fosilnih gradiv, pa čeprav bi moral biti po zdravi pameti cenejši. In tako si ljudje, tudi tisti, ki so že ozaveščeni o prednostih gradnje z lesom, zaradi višjega finančnega vložka nakupa oziroma gradnje lesene hiše, tudi oken ali vrat, ne morejo privoščiti.

Cenovno gledano – les ustvarja narava. Gradnika lesa sta sonce in CO2. Potemtakem bi morali biti objekti iz lesa do 50 odstotkov cenejši. Za ostale materiale, plastiko, beton, jeklo, ki jih proizvajamo iz fosilnih surovin, porabimo veliko energije. Pri tem v ozračje sprostimo toplogredne pline in druge škodljive snovi, ki ob proizvodnji in uporabi izdelkov slabo vplivajo na zdravje ljudi in na okolje. Prav tako uničujejo gozdove. Najbolj žalostno je morda prav to, da je družba na tak način vedno oškodovana, tisti, ki se odloči za armiranobetonsko hišo, pa je nagrajen.

Če bi bili v ceno izdelkov vključeni stroški onesnaževanja ob njihovi proizvodnji ter ravnanja z odpadki po njihovi izrabi, bi bile cene teh materialov veliko višje in bi se njihova poraba znatno zmanjšala. Šele ko bo doseženo finančno-okoljsko ravnotežje in bodo v ceni izdelka vključeni tudi stroški poravnave okoljske škode, se bo pokazalo, ali je njihova proizvodnja finančno upravičena. Zato menim, da je že skrajni čas, da vizijo gospodarstva preusmerimo na »zeleno« industrijo, ki bo temeljila na naravnih materialih ter bo prijazna do človeka in okolja. Les in predelava lesa sta danes pomembna bolj kot kdaj koli v zgodovini človeštva.

Po osamosvojitvi Slovenije gospodarska politika države lesu ni bila naklonjena in smo mu pripisovali zgolj kurilno vrednost. S finančnimi spodbudami smo podpirali kurjenje, ne pa predelavo in rabo lesnih izdelkov. V naslednjem desetletju bi morali v Sloveniji, glede na naravne danosti (gozdnatost), povečati porabo izdelkov iz lesa na prebivalca na vsaj en kubični meter (trenutna poraba je le okoli 0,2 m3 na prebivalca). S posveti in osebnimi stiki sem prepričeval vse poosamosvojitvene aktualne vlade, naj spremenijo gospodarsko strategijo države, pa ni bilo uspeha. Zato sem sklenil, da o pomenu lesa ozavestim državljane (volivce) s promocijskimi razstavami. Namen prireditve Čar lesa je, da ljudje ponovno spoznajo vse prednosti rabe lesa. Prikazati želimo različne možnosti uporabe lesa ter v ljudeh vzbuditi naklonjenost do te naravne dobrine.

Simptomi se kažejo predvsem v slabem počutju, v preutrujenosti in slabem razpoloženju ter pomanjkanju vitalne energije. In čeprav vedno bolj pazimo, kaj pojemo, pa nam ni mar, v kakšnem okolju živimo. Še vedno se obdajamo z betonom, stekleno in kameno volno ter s plastiko, ki človeka duši in zastruplja, namesto da bi si bivalno okolje naredili prijetno in zdravo.

Počutje dolgotrajno deluje na zdravje človeka. In les je bil že od nekdaj nenadomestljiv za notranjo opremo (pohištvo) in tudi za gradnjo objektov. Hiša iz masivnega lesa je toplotno samoizolativna. Ker lesene stene površinsko počasneje reagirajo na temperaturne spremembe, ni zračnih tokov in občutka prepiha. Les lahko iz zraka sprejema ali oddaja molekule vode in na ta način v prostoru uravnava relativno zračno vlažnost. Poleg tega nam lesena hiša za dve stopinji omili občutek hladu in vročine. To pomeni, da če je v bivalnem prostoru 25 stopinj Celzija, se počutimo, kot da bi jih bilo 23, pri 18 stopinjah Celzija pa imamo občutek, kot bi bilo 20 stopinj. Leseno hišo lahko torej pozimi manj grejemo in poleti manj hladimo. Les prav tako ne ustvarja škodljivih hlapov, regulira vlažnost zraka, ni radioaktiven in oddaja vonjave, kar še dodatno vpliva na prijetno počutje – les lepo diši.

Slovenijo pokriva okoli 60 odstotkov gozda in naši gozdovi so res super. Lesno bogastvo naših gozdov nam predstavlja neizmerno priložnost za preusmeritev slovenske industrije v energijsko varčno in okolju prijazno. S prebiralno sečnjo, pri kateri se po vsem gozdu seka posamezna drevesa ali manjše skupine dreves, omogočamo sonaravno gospodarjenje z gozdom. Žal pa se tega premalo zavedamo in raje gledamo čez Karavanke, kjer po zahodnoevropskem načinu pretežno izvajajo totalno sečnjo, ko na golo posekajo večje površine gozda (nekaj hektarjev) in nato zasadijo sadike dreves, za katere je v začetku potrebna nega, kar predstavlja veliko dela in stroškov. Ko pri nas posekamo posamezno drevo, je sečnja nekoliko dražja, vendar pa je z nego manj stroškov, saj se gozd pretežno obnavlja sam. Takšen način omogoča tudi biološko pestrost gozda in kakovosten les, ki pa ga pri nas v zadnjih dveh desetletjih žal bolj cenimo kot kurivo, ne pa kot gradivo. Nedopustno je, da se gozdarji ukvarjajo s kurjenjem sveže lesne biomase, in to tiste, ki bi morala ostati v gozdu za nastanek humusa. Sam se zavzemam, da bi država podprla kurjenje zgolj nerabnih ostankov lesa, ki nastanejo pri proizvodnji pohištva in gradnji lesenih stavb.

Največji problem vidim v tem, da smo izgubili tradicijo. Imeli smo znane oblikovalce in mojstre, ki so znali graditi z lesom. Ko smo prešli na druge, umetne (fosilne) materiale, so se trgu prilagodili tudi arhitekti in gradbeniki. Tako primanjkuje potrebnega znanja, kajti gradnja z lesom zahteva določene veščine in konstrukcijske zakonitosti. Če te upoštevamo, lahko leseni objekti vzdržijo več tisoč let, obnavljati je treba le kritino. Seveda pa ne moremo brez betona. Vendar bi lahko njegovo uporabo pri gradnji objektov zmanjšali tudi za 90 odstotkov. Se pa stanje na področju izobraževanja in raziskav v zadnjih letih nekoliko izboljšuje; zlasti je viden premik na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, zadnji dve leti pa morda tudi na gradbeni fakulteti. Vendar smo še daleč od severnih sosedov, ki imajo, če verjamete ali ne, tri inštitute na področju lesarstva. Leta 2004 sem s podporo nekaj lesarskih podjetij ustanovil Tehnološki inštitut lesarstva (TIL). Ker pa ga država ni podprla, je bil po nekaj letih delovanja (životarjenja) ukinjen.

Študentje se prilagajajo gospodarski politiki države. Leta 1989, ko sem z oddelka za biologijo prešel na oddelek za lesarstvo, je bilo v prvi letnik na obeh študijskih programih vpisanih okoli dvesto študentov. Leta 2005 se je za univerzitetni program fakultete odločilo le sedem študentov, nekaj več so jih našteli na visokošolskem študiju. Danes je vpis nekoliko večji, a še vedno polovico manjši kot konec devetdesetih prejšnjega stoletja ob osamosvojitvi Slovenije. Imajo pa naši študentje vrhunsko znanje, ki ga žal ne morejo udejanjiti v skromni lesni industriji. Žalostno je, da tako kot hlodovina tudi študentje odhajajo s svojim znanjem bogatit tujino.

Predvsem na konstrukcijske rešitve. Še tako zdrav in čil les bo hitro propadel, če ne bo pravilno vgrajen. Za njegovo trajnost so zelo pomembne pravilne konstrukcijske rešitve. Pri tem ima vsekakor pomembno vlogo arhitekt, ki pa mora razumeti lastnosti lesa. Najboljši primer vrhunske konstrukcije so naši več sto let stari odlično ohranjeni kozolci, ki so pravilno tudi pokriti. Prav zato zagotovo ne bi nikoli predlagal kontejnerske lesene gradnje bivalnega prostora in lesenih hiš brez napušča. Zagotovo pa vsakomur svetujem, naj se odloči za leseno hišo. Tudi če bo gradnja – zaradi trenutne nespametne politike – dražja, boste v njej uživali zdravo in polno življenje.