Kaj bi dejali nekomu, ki je prepričan, da je les primeren le za peč ali kotel na biomaso, lesna industrija pa je preostanek socializma?

Rekel bi, da načelno nisem proti kurjenju lesa, je pa to najbolj enostavno in ni nič posebnega. Človek se z lesom greje že od pradavnine. Če bi namesto lesa, ki ga skurimo, naredili iz njega izdelke, bi mnogo bolj pripomogli k znižanju izpustov ogljikovega dioksida in porabili tudi veliko manj energije. Tista energija, ki je ne porabimo, je namreč okolju najprijaznejša energija.

Naj omenim pelete, ki se kurijo v kotlih za biomaso. Že za njihovo izdelavo se porabi veliko energije in se ogljikov dioksid sprosti že pri proizvodnji in nato še pri kurjenju.

Ste znani zagovornik spodbujanja slovenskega gospodarstva z uporabo lesa. Kako ste lahko tako prepričani o tem?

Ker je les edina surovina, ki jo imamo v izobilju. Letni prirastek v Sloveniji je okoli 7,5 milijona kubičnih metrov lesa, posekamo pa jih tri milijone. To pomeni, da na državljana ali državljanko priraste štiri milijone kubičnih metrov lesa. Skuriti to količino bi bilo zelo, zelo nespametno.

V primeru, da bi Slovenija zares storila korak naprej in bi vso to surovino v času gospodarsko-finančne krize začela predelovati, bi to pomenilo, da dragih surovin za predelavo ne bi bilo treba kupovati v tujini. Tako pa se ob predelavi železa, aluminija in plastike zapravijo sredstva še za surovino. Ekonomija in gospodarstvo bi se morala reševati v povezavi z okoljskimi prizadevanji. Tujina stimulira nakupe avtomobilov, mi pa bi lahko stimulirali nakupe izdelkov iz lesa.

Je družbo sploh lahko mogoče toliko spremeniti, da bi spoštovala tako drugačne vrednote?

Mi bi jo lahko. Nemci ali Francozi je ne morejo, ker nimajo dovolj gozda. Da ne govorim o Angležih, ki imajo majhen odstotek gozda oziroma malo svojega lesa.

Se vam zdi, da je slovenska politika pripravljena na kaj takega?

Bolje že, kot je bila v preteklosti. Mnogo resneje razumejo ta vprašanja. Kar zadeva ljudi, smo prav za njih pripravili prireditev Čar lesa. Sem realist. Proizvodnja brez potrošnje ne more zaživeti. Najprej je treba ljudi ozavestiti, pri čemer ima glavno vlogo država z javnimi naročili.

Slovenija se pravkar podaja v menjavo oken v vrtcih, šolah in podobnih objektih. Upamo lahko, da jih bodo nadomestili z lesenimi in ne plastičnimi. Javna naročila za lesene javne objekte bi pomenila velik razmah lesne industrije. In če bi tem zgledom sledili državljani, bi predelava lesa zaživela in bi bilo tudi nerabnih ostankov biomase za energetske namene dovolj, in to po znatno nižji ceni. Ogromno objektov se je gradilo iz betona, aluminija, jekla in stekla. Poglejte zgradbo za namene predsedovanja Slovenije EU na Brdu. Tam, kjer bi najmanj smela biti, je prav iz teh materialov. Zraven pa kot v posmeh stoji star kozolec.

Drug vidik bi bil, da bi s tem država ljudem dala lep zgled. V primeru, da bi država vrtce, šole, bolnišnice, domove za ostarele gradila iz lesa, ki je do človeka najbolj prijazen material in v bivalnem smislu najboljše okolje, bi se spremenila tudi predstava ljudi o lesu. Pravkar sem se vrnil iz Švedske. Na nekem območju je nekdo zgradil hišo iz opeke. Vsi so se norčevali iz njega in ga obsojali. Pri nas je ravno nasprotno, čeprav les ponuja naravno toplotno zaščito brez primere. Lesena hiša je energetsko pasivna hiša.

Kaj pa možnost, da bi slovenskim gozdovom s tem prizadejali škodo?

Z gozdom moramo normalno gospodariti. Izsekava se ga lahko toliko, kot dopušča trajnostni razvoj. Za to dobro skrbijo naši gozdarji. Če gozda ne bomo izkoriščali, bomo povzročili njegov propad.

Kljub Čaru lesa, kot ste naslovili prireditev, les vseeno ni popoln material.

Seveda ima les tudi slabosti. Priznam, da ni idealen material. Takšni so na primer beton, jeklo, aluminij in plastika, a so nekajkrat prepoceni glede na to, kakšno okoljsko škodo povzročajo. Zunanjih stroškov teh materialov nihče ne poravna.

Ljudje bi se nemudoma odločili za les, če bi bila beton in plastika zaračunana po pravšnji ceni. Ta bo pravšnja takrat, ko bo treba plačevati okoljski davek. Les bo v tistem trenutku v primerjavi z drugimi materiali postal zelo poceni. Ko ne bo mogoče narediti izdelka iz lesa, denimo ščetke za zobe, takrat bodo uporabili dragoceno plastiko, ki je za to najbolj primerna. Delamo pa ravno nasprotno.

Običajno so prireditve, kot je Čar lesa, namenjene ozkemu krogu ljudi, strokovnjakom in industriji. Bo tokrat kaj drugače?

Razstavne prostore smo razstavljavcem ponudili v uporabo brezplačno. Na prireditvi bodo razstavljali raznovrstno paleto izdelkov iz lesa, ki bodo predstavljeni v tematskih sklopih. Vstop na prireditev bo brezplačen.

Obiskovalci si bodo lahko ogledali vse možne vidike rabe lesa. Naj vam to ponazorim z dvema primeroma. Na Kitajskem sem pred leti kupil lesen glavnik. Tehta osem in pol gramov. Kubični meter lesnega izdelka zniža izpuste ogljikovega dioksida v ozračje za dve toni. Si lahko predstavljate, da bi šest milijard ljudi 60 let uporabljalo lesene glavnike? V vsem tem času bi uskladiščili 162.000 ton ogljikovega dioksida.

To je seveda nerealen primer, stopimo pa na trdne temelje takoj, ko začnemo govoriti o lesenih hišah. Opremljena lesena hiša v času uporabe, recimo v 60 letih, uskladišči od 30 do 60 ton ogljikovega dioksida. Na prireditvi Čar lesa bo količina ogljikovega dioksida, ki jo posamezen izdelek skladišči, izpisana ob vsakem eksponatu.