Pred kratkim sem prebrala, da poslanci ne plačujejo dohodnine od mesečnega pavšala za terensko delo (Delo, 12. januar). Zato danes ne bom razpredala o volilnem sistemu in načinih, kako se nekateri nastavijo, da jih izvolimo. Tudi o vseh »kameleonskih strategijah«, ki jih izumijo, da pridejo ponovno v parlament, ne. Trenutno me zanima, kaj vse so si še uredili (sprejeli), da jim je lepo. Morda bom kaj pozabila, pa me, prosim, dopolnite.

– Nekaznovanost: Še veste, koliko se je razpravljalo o tem, kaj je prav, pred skoraj štirimi leti? A zakon o volitvah v državni zbor (ZVDZ) pasivne volilne pravice (pravico biti voljen) ne omejuje za polnoletne osebe, ki so bile pravnomočno obsojene. Te osebe imajo pravico kandidirati na volitvah v državni zbor. Kaj pa velja za kandidate drugje?

– Primernost za poslansko funkcijo: iskalce zaposlitev velikokrat čakajo tudi psihološki testi. Z njimi skušajo ugotoviti, če so kandidati s svojimi osebnostnimi lastnostmi in potenciali primerni za delovno mesto. Podjetja namreč drago stanejo napačne odločitve. Za državnozborske kandidate se to ni nikoli pomislilo, čeprav upravljajo državo in so njihove napačne odločitve, ki vplivajo na vse nas, še veliko bolj pomembne.

– Prisotnost na delovnem mestu: zaposleni morajo redno in skrbno (s kartico) zapisovati prihode v službo in odhode domov. Pogosto nimajo časa za malico, marsikdo še za druge »nujne potrebe« ne. Kaj pa poslanci? Tisti, ki spremljate prenose sej, lahko vidite, da je veliko stolov v dvorani praznih. Drago jih plačujemo, mar ne? Poslancev nihče ne nadzira. Izgovorov je veliko: so na terenu (kdaj sploh so?), spremljajo dogajanje iz svojih pisarn… Prisotnost se zapisuje samo ob glasovanjih. Pa še to so si uredili tako, da po treh dneh sej zadnji dan glasujejo za vse zakone, amandmaje skupaj. Je to prav? Še dobro, da imamo »parlameter«. Ta nam zdaj malo osvetli dogajanje v DZ, tudi odsotnosti. In uganete, koga še ob glasovanjih največkrat ni? Prvaka stranke, ki je vložila največ pobud. Le kaj počne in za kaj dobiva plačo?

– Plače in razne »ugodnosti«: koliko ljudi živi pod pragom revščine, vemo. Kako delavci životarijo z minimalno plačo, tudi. Za majhne dolgove jim neusmiljeno jemljejo to, kar imajo, še streho nad glavo. Kaj pa poslanci? Za svoje delo pa tudi nedelo sprejemajo poleg dobre plače še pavšal za delo v volilni enoti, tistim iz oddaljenih krajev so na voljo stanovanja. Za uporabo mobilnih naprav dobijo okoli tisoč evrov letno. Pripadata jim tudi regres za prehrano in nadomestilo za ločeno življenje. In njihove malice in kosila v parlamentu. Za »male denarce«. Po koncu mandata so še upravičeni do poslanskega nadomestila.

– Preverjanje alkoholiziranosti in drugih psihoaktivnih snovi: predlog zakona o obveznem testiranju funkcionarjev na prepovedane droge je ostal brez podpore, češ da to dovolj dobro ureja delovna zakonodaja. Mogoče. Za vse druge poklice. Pri poslancih je problem. So že koga testirali, čeprav so se širile govorice, da je, na primer, opit, da uživa kokain? Ste že slišali, da bi se njihov predstojnik (predsednik vlade, državnega zbora, minister) odločil za to? Ne, to velja samo za navadne smrtnike.

– Etični kodeks: Poslanci v pretežni meri ne uživajo prav velikega zaupanja in spoštovanja javnosti. Je to dobro? Pomembno bi bilo, da bi funkcijo opravljali ljudje, ki bi bili za zgled ostalim državljanom. Drugi javni uslužbenci že zdavnaj imajo »kodeks etike«, DZ pa ga »sprejema« že leta in leta. Etični kodeks je namreč ena od možnosti za dvig politične kulture. In dvig bi bil potreben, mar ne?

Polona Jamnik, Bled